Namibijski Matterhorn, lunin mrk in življenje na Marsu

Do gorskega masiva Spitzkoppe prispemo po strašansko prašni cesti pozno popoldne, tako da si že v mraku postavljamo šotore in pripravljamo posodo za kuhanje. To je tudi naš prvi tabor (od skupno treh), v katerem ni nobene vode, tušev ali wc-ja. Vso vodo, s katero bomo kuhali, se umivali ali pili, moramo pripeljati s seboj. Pokrajino rdeče ožarjajo poslednji sončni žarki in zdi se, kot da bi pristali na rdečem planetu. Občutek je veličasten: Neil Armstrong je stopil zgolj na Luno, mi pa smo pristali na Marsu! Le tega ne vem, za katerim grmom je on opravljal malo in veliko potrebo, tukaj namreč ni najti primernih za to opravilo. Smo pa zato zvečer nagrajeni z delnim luninim mrkom, ki počasi polzi skozi roj žarečih zvezd, ki so tukaj tako blizu kot lučke nad jaslicami v božičnem času.

Zjutraj se odpravimo na manjši pohod (pardon - trekking) ali bolje rečeno na vzpon na enega od skalnih grebenov. Spitzkoppe so znane po ošiljenih vrhovih piramidaste oblike, veter in pesek pa sta obrusila posamezne skale v krogličaste oblike, tako da delujejo kot zapuščena kukavičja jajca v tujem gnezdu. Najvišji vrh Groot Spitzkoppe je visok 1.728 metrov in primeren le za izkušene hribolazce.
Tudi vzpon na naš vrh je precej strm in varovan z jekleno vrvjo - zahteva pa vsaj nekaj kondicije in pazljivosti ter primerno obutev. Na vrhu se nam odpre prekrasen pogled na pokrajino tam spodaj, ki samo potrdi moje prepričanje, da ni potrebno leteti do Marsa, da bi spoznali, kakšno je življenje na njem.

Vodnik, ki nas vodi pri vzponu, nas odpelje do previsne stene, v katero so vrisane starodavne risbe bushmanov. Predvsem gre za prizore lova na živali. Vendar pa so risbe slabo vidne in težko razpoznavne. Boljše od teh bomo videli kasneje ob naši poti v Twyfelfontainu, kljub temu pa je razlaga o življenju plemena San (oz. bushmanov) zelo zanimiva. Ob spustu pri vznožju gore nas pričakajo otroci in domačini s svojimi okrasnimi izdelki. Čas je za šoping...

Cape Cross, kjer se morje sreča s puščavo

Leta 1486 je prvi Evropejec stopil na namibijska tla, to je bil portrugalski pomorščak Diogo Cão, ki je seveda takoj na obali zasadil križ svoje veroizpovedi (v bistvu je postavil kamniti križ) in od tedaj dalje se ta kraj imenuje Cape Cross. Dve kasnejši repliki tega križa sta ohranjeni še danes. Ampak bolj kot križ je zanimiva kolonija tjulnov, ki poseljuje tukajšnji obalni pas morja in puščave in šteje od 150 - 210 tisoč živali. Tukajšnji tjulni so podvrsta rjavih tjulnov (Arctocephalus pusillus), ki so doma tudi v Avstraliji in pripadajo eni od 33 najbolj pogostih vrst tjulnov na svetu.

​Kolonija tjulnov je zares ogromna in kamor seže oko, se ob obali Atlantskega oceana raztezajo telesa špehnatih živali, ki me še najbolj spominjajo na turistično sceno Bola na Braču. Vsakih nekaj sekund se oglašajo samci z gromkimi glasovi, ki si s tem skušajo priboriti prostor na plaži ali odgnati neželjenega vsiljivca. Samice malo bolj piskajoče a nič kaj bolj nežno kličejo mladiče, ki se prerivajo za najboljši položaj pri sesanju matere. Že v naprej smo opozorjeni, da lahko na plaži zdržimo le kratek čas zaradi smradu, ki ga oddajajo iztrebki živali, a mene to sploh ne moti (očitno sem v življenju vonjal še vse kaj hujšega), tako das preživim prijetno urico druženja s tukajšnjimi tjulni.

Všeč mi je njihova ležernost, prepuščajo se toplim žarkom zimskega sonca, poležavanju v pesku in zvoku valovanja morskih valov... Skorajda popolni Carpe Diem! Vendar bognedaj, da bi kdo zmotil njihovo uživaško pozo ali ogrozil njihov položaj v skupini. Tedaj znajo pokazati zobe in njihov gromki glas! Ne bi rad bil zraven...

Kozorogov povratnik, flamingi, knjižnica in quadi

​Iz kampa v Sesriemu krenemo proti severu ob robu puščave Namib in se najprej ustavimo ob znaku "Tropic of Capricorn", ki naznanja, da se od tu dalje pričenja tropsko področje. Blizu naselja Solitaire naletimo na trgovino, bar in bencinsko črpalko tri v enem (kot kocke za pomivalni stroj), kjer v puščavski pokrajini leži nekaj odsluženih avtomobilov spoštljive starosti in kljubujejo času, soncu in vetru. Zarjavel a slikovit prizor.

​A naš cilj je jata flamingov, ki domujejo ob jezeru blizu Swakobmunda - enega najbolj nemških mest v Namibiji. Flaminge ujamemo na levi nogi, ko si ravno urejajo perje, in ko naša horda z mobiteli in malo večjimi fotoaparati pridrvi ob rob jezera, se le-ti jadrno dvignejo in odletijo na bolj oddaljen del obrežja, kjer se v miru naprej posvetijo čiščenju svoje pernate oprave.

​Swakopmund je prijetno in ležerno mestece z značilno nemško arhitekturo 19. stoletja. Ustanovil ga je nemški general Curt von Francois leta 1892 in si tu uredil vojaško postojanko za boj proti Angležem, ki so zasedali bližnje obalno področje Walvis Bay. Ime je dobilo po reki Swakop, katere struga je večinoma suha. Mesto danes nudi številne znimivosti: od muzejev, razstave mineralov, spomenikov, stare železniške postaje, do prijetnih restavracij in raznih športnih aktivnosti. Obiščemo mestno knjižnico, ki slovi po svoji znameniti arhitekturi in je nasploh ena boljših v državi. V Swakopmundu se tudi nastanimo v najbolj udobnem in najbolj prijetnem hostlu na celotni poti! Čas za drobne užitke!

Ena od priljubljenih športnih dejavnosti v Swakopmundu je vožnja s štirikolesnimi motorji (ali po domače: quad bike). Vožnja z njimi je sicer adrenalinska in nudi veliko užitkov pri drvenju po sipinah, a je hkrati tudi zelo nevarna in za nevešče voznike lahko tudi hudo boleča. Prav lahko si ob prevračanju s quadi po sipinah polomiš kakšno kost ali pridelaš vsaj temnomodro potpludbo. Zato vožnjo s quadi resno odsvetujem otrokom pod pragom zrelosti in starejšim, ki niso še nikoli sedli na motor. Tisti, ki se bodo ob tem svarilu nasmihali, naj le povprašajo urgenco v Swakobmundu, koliko dela so že imeli z nadebudnimi quadbikerji...

​V zagorelih nedrih sipin in suha drevesa mrtve doline

Lepa asfaltna cesta nas pripelje do Dune 45, torej sipine št. 45, ki je dobila ime po oddaljenosti natančno 45 km od Sesriema vzdolž poti proti Sossusvleiu. Že od daleč ugledamo valovite griče rdečerjavega peska, ki jih veter počasi premika sem ter tja, zato so tudi dobile ime "potujoče sipine". Privetrna stran sipin je zato vedno položnejža od zavetrne.

Ob vznožju Dune 45 se že zbira zajetna množica turistov, ki se pripravlja za naskok na sipino. Prizor me spominja na slovensko gorsko nadaljevanjko "100 žensk na Triglav"... Vzpon na sipino je vse prej kot lahek. Koraki v pesku zdrsujejo in potrebno se je umikati mimohodečim sopihajočim turistom na ozki stezi po grebenu sipine. V zgodnjem jutru je pesek na srečo še hladen, pozneje postane vroč in neprimeren za bose noge. Najvišja sipina v Sossusvleiu je visoka kar 300 metrov. 

Samo nekaj kilometrov stran leži Dead Vlei, ovalno "skalno jezero", kjer "rastejo" mrtva drevesa. Namibijski Naukluft park. Drevesa je prvi znanstveno opisal nemški botanik Friedrich Welwitsch, svoje latinsko ime pa nosijo: uganili ste! - kakopak, po tem slavnem možu - welwitschia mirabilis. Na ovalnem platoju, širokem nekaj sto metrov, stoji nekaj deset dreves, ali bolje rečeno: okamenela kljubujejo puščavskemu soncu in vetru. Tudi tla so kamnita in razpokane ploskve dajejo vtis, kot da jih je kak keramičar položil na vrtni tlak. Če se usedeš ob deblo drevesa in zazreš proti sipinam mimo mrtvih dreves, dobiš občutek, ne le, da se je čas ustavil, ampak da ta sploh ne obstaja! Dimenzija časa izgine, ne veš, v katerem obdobju se nahajaš, zavedaš se le, da je vse tukaj nespremenljivo, od vekomaj in za zmeraj.

Kakšno uro vožnje proč leži namibijski "Grand Canyon" - Sesriem kanjon, kjer je reka Tsauchab pred milijoni let (ko je nosila še dekliško ime) izdolbla kakšnih 40 m globoko vrzel med zemeljskimi plastmi. Primeren kraj za ohladitev po naporni vožnji pod puščavskim soncem.

Sesriem, biblijsko Rdeče morje in spanje pod zvezdami

Zaradi menjave denarja in potrebnega nakupa živil (ne pozabite na 10 l vode na avto!) štartamo proti jugu že skoraj sredi dneva. Makadamska cesta nas ves dan spremlja južno od Windhoeka skozi kamnito puščavsko pokrajino vse do Sesriema. Pot se zaradi naše neučakanosti vleče kot jara kača in pridobivamo si prve izkušnje z vožnjo po prašni in ovinkasti cesti. Tu parkiramo terence ob elegantni in že kar elitni restavraciji Sossusvlei Lodge.

Od tu dalje gre pot samo še navzgor. In to dobesedno. Z letalom se namreč povzpnemo nad morje sipin, ki so turistični zaščitni znak Namibije ali srce Namibije, kot jim domačini radi pravijo. Povzpnemo se nad gorovje Naukluft, katerega najvišji vrh sega 1.973 metrov visoko, vse naokrog pa sipine, sipine, sipine... Zaradi poznega popoldneva je sonce že tik nad obzorjem in puščavski griči zažarijo v zamolklo opečnatih odtenkih rdeče barve. Pogled je veličasten in vse skupaj spominja na biblično prečkanje Rdečega morja, katerega razburkani valovi segajo v nedogled, mi pa kot Mojzes jezdimo na grebenih valov in iščemo izhod iz te neskončnosti. Šment je le v tem, da se iz letala ne da narediti dobrih posnetkov brez refleksije okenskih stekel, pa se zato raje prepustimo opazovanju puščave pod nami. Veličastna pokrajina!

​Ko se spustimo z neba na trdna tla, si moramo seveda poiskati kraj za prenočevanje. Ustavimo se v lepo urejenem kampu in prvič se lotimo postavljanja strešnih šotorov in druge kamp opreme ter si pripravimo večerjo. Zanimiva izkušnja, hrana nam tekne, sončni zahod je skoraj popoln, pijačo komaj dobro načnemo, nebo zažari v milijonih zvezd (morda kakšna več)... Obeta se zanimiv spoznavni večer!

Terenci, šotori, ceste, prah in pravila 

Proti Namibiji poletimo z dvema letaloma Turkish Airlinesa (LJU-IST-JNB): "Bilo kuda, Turkiš svuda!" Hrana na letalu odlična, a je prostora med sedeži zelo malo, tako da nas po 9 urnem letu od Istambula do Johannesburga vse močno bolijo noge in ostali deli telesa. Počakamo še na naslednji 2 urni let do Windhoeka z Air Namibia in končno prispemo na cilj! Od Ljubljane do sem polnih 13 ur v zraku!

Naslednje jutro gremo po avtomobile, v katerih se bomo vozili dooolgih 3.500 km! Toyota Hilux je zanesljiv avtomobil za tukajšnje ceste, a imam občutek, da so tile naši terenci že precej iztrošeni... Seveda, bogve koliko desnovozečih lastnikov cestnih limuzin si je lomilo roke na prestavnih ročicah teh "afriških lipicancev"!

Pri prevzemu terencev je potrebno pregledati vso opremo in delovanje avtomobilov, da kasneje ne bi prihajalo do težav. No, temu se ni dalo izogniti in marsikateri del opreme ni deloval, kot bi moral. Veliko težav smo imeli s strešnimi šotori, ki so bili močno izrabljeni in celo poškodovani. Še največje preglavice pa mi je delalo piskalo (beeper*) za nadzor sledenja (tracking control*) ki je nenehno piskalo, ko smo vozili po makadamski cesti. S to napravico namreč agencija za izposojo avtomobilov nadzoruje hitrost vožnje po brezpotjih preko gps sistema. Meni je celo kazala, da vseskozi vozim s 4 kolesnim pogonom.
*Omenjene izraze sem moral zapisati vsled boljše razumljivosti in vse pogostejše rabe klenega slongleškega jezika pri naši mladi generaciji. Na poti smo se tako srečevali z jezikovnimi izrazi, kot so: živali čilirajo v senci; z džipi retrivamo nazaj, ker smo se izgubili; malce gremo pohengat naokoli; skensli se dol s šotora; dej, ne mi zdej safr furat!

Ceste, po katerih se vozimo v Namibiji so 80 -90 odstotkov makadamske, sicer nekatere zelo široke a brez izjeme luknjičaste, rebraste in polne prahu. Prah, ki se vije za spredaj vozečim terencem je tudi najbolj moteč dejavnik pri vožnji. Včasih ne vidiš nič pred seboj, kot bi vozil v gosti ljubljanski megli in potreben je dober občutek za smer ceste, da ne zletiš z ovinka (kar se je nekaterim tudi zgodilo, a na srečo brez hujših posledic). Tedaj šele zares spoznaš, zakaj Shappa pred odhodom na potovanje daje v podpis "Dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih na potovanju - Pogodba o lastni odgovornosti", s podpisom katerega vse obveznosti oz. morebitno odgovornost (škodno in civilno pravno!) v primeru nezgod voznik avtomobila prevzame nase (glej dokument spodaj). Zato torej "potovanje z jajci"?   

​Za takšno turo je zelo zelo priporočljivo, da sta v avtomobilu vsaj dva voznika, ki se po potrebi lahko menjujeta pri vožnji. Zaradi prahu, ki se nabira tudi v kabini vozila, je dobro imeti s seboj plastične vreče, v katere zavijemo prtljago, da ne postane kot miš, ki jo potegnemo iz moke.

Dobro se je tudi malce v naprej pozanimati kako se upravlja s štiri kolesnim pogonom terenskega avtomobila, kakšne so tukaj prestave in čemu služi reduktor, kako se vozi po sipkem pesku in kaj storiti, če se z avtom zakoplješ v pesek. Vsaj dva krat na poti nam je to precej koristilo.

Postavljanje šotorov ni zapleteno, je pa nadležno delo, saj ga praviloma postavljamo v mraku, ko prispemo v kamp oz. tabor proti večeru. Za to opravilo si je dobro že doma priskrbeti delavne rokavice, s katerim se izognemo drobnim poškodbam in ranicam, ki jih lahko stakneš pri kovinski konstrukciji. Za hitro in učinkovito postavitev šotora sta potrebni dve odrasli osebi, starejše gospe ali majhni otroci tu bolj malo koristijo. Pa ne pozabite na naglavno lučko! Zvečer tako vsi postanemo kresničke...

Ni odveč tudi opozoriti, da se v Namibiji (tako kot drugje v tem delu Afrike, ki so si ga nekdaj lastili Angleži), vozi po levi strani ceste, zato dodatna pazljivost ne bo odveč, čeravno so ceste tu zelo prazne v primerjavi z našimi. Torej: volan v avtomobilu je na desni strani, zato se ob prevzemu avtomobila ne zaženite takoj na levo stran avta! Prestavna ročica je zato na levi strani (hura za levičarje!), smerni kazalci so desno ob volanu in brisalci na levi strani!
​
Pa srečno!

​

Lista stvari, ki jih je priporočljivo vzeti s seboj na potovanje 
​
Zlato pravilo: Spokamo za 3 dni, vmes v civilizaciji peremo, potem pa to nosimo en teden! Na letalu je prostora za največ 20 kilogramov prtljage na osebo (plus osebna prtljaga). Zato skrbna priprava le najnujnejšega ni odveč. 

V malem in velikem nahrbtniku naj se znajdejo (nekaj od tega damo tudi nase):

• dokumenti: potni list (veljaven vsaj še 6 mesecev od datuma izstopa iz države)
• keš za sabo (in kartica za rezervo)
• zdravstveno zavarovanje za tujino (ne pozabi vzeti zavarovalne police)
• mednarodno vozniško dovoljenje in naše dovoljenje (prvo brez drugega ni veljavno)
• ovratna torbica za dokumente (ni potrebna, če imaš dovolj razvite bicepse ali globoke žepe)
• tehnični in elektronski pripomočki: odvisno kam potuješ, na kakšen način, s kom in zakaj
• fotoaparat, objektivi, polnilec za baterije, dodatne baterije, spominske kartice, filtri, mini stojalo, čistilo za leče
• mobilni telefon s polnilcem (čeravno sredi busha ni ne signala ne elektrike za polnjenje, ups!)
• adapter 220 V - tip D in G in električni razdelilec (za polnjenje baterij iz omrežja), avto-polnilec (npr. Suaoki Power Inwerter 300W za polnjenje iz avtomobilskega akumulatorja), izolirni trak
• žepni nožič z nastavki, vžigalnik ali vžigalice (za taborni ogenj), PVC vrečke za zaščito proti prahu in vlagi, povečevalno steklo - lupa (za drobni tisk na zemljevidih), zobotrebci (nohti na poti niso preveč higijenski!)
• mala svetilka za na glavo (preveri, če imaš rezervne baterije zanjo! običajno so 3 kosi tipa AAA)
• delovne rokavice za postavljanje šotora in ostala dela pri avtu (recimo menjavo pnevmatike!)
• daljnogled (na safarijih prideš z njim še bliže divjadi)
• kompas / búsola: da boš znal pravilno obrniti zemljevid (sicer pa velja: "Kartu čitaj i seljaka pitaj!")
• mini žepna ali ročna ura z budilko / mobitel (včasih nas zamuda na poti lahko stane veliko časa in denarja!)
• oblačila, obutev in še kaj: vzemi le tisto kar boš res nujno potreboval in kar je udobno za nošenje 
• lahki treking čevlji, superge ali drugo obuvalo (ki je udobno za hojo ne glede na blagovno znamko)
• opanki za preobuvanje (recimo Teva) ali pa japonke (z malim J) za pod tuš
• topel anorak (recimo gore tex) za mrzla jutra (in hribe ter obalo, kjer piha veter)
• puli ali pulover, flis
• 2 bombažni majici z dolgimi rokavi in 5 majčk/srajc s kratkimi rokavi
• nogavice, spodnje perilo (bolje vzeti kakšen komad več, kot pa obračati naokrog za vnovično uporabo!)
• kratke hlače in kopalke (za redke trenutke osvežitve)
• sončna očala, dioptrijska očala, robčki za čiščenje stekel (saj potuješ vendar zato, da boš kaj videl!)
• kapa, čepica ali kakšno drugo pokrivalo (bolj pomebno je, da zaščiti obraz in vrat, kot pa izgled ali znamka!)
• brisača (tiste ta lahke popotniške so zakon – dobiš jih v trgovinah kot so Anapurna, K2, Iglu, Kibuba) 
• velika ruta (dve na avto), za senco delat (ko nabija sonce s strani, da ni tako vroče)
• knjiga, popotni itinerarij, zemljevid, beležnica, pisala, kuharska knjiga (če ne znaš kuhati)
• karte, tarok, poker, mini šah (če se ti ne ljubi brati), pasijansa (če ne boš imel s kom igrati)
• toaletni papir in robčki (da si pri nujnem opravilu na prostem po nepotrebnem ne mažeš rok)
• topla spolna vreča
• manjši nahrbtnik za ročno prtljago (Wenger) in večji nahrbtnik za osebno prtljago (Tatonka)
• toaleta: milo, zobna ščetka, zobna pasta, krema za sončenje, krema za suhe ustnice (vazelin), škarjice, pribor za britje (če je res nujno potreben)
• medicinski paket: sprej proti komarjem (naj vsebuje najmanj 30% DEET-a, npr. Jungle Formula), antibiotiki alias ciprobay, aspirin, tablete proti diareji (linex), proti zaprtju, vitaminski tableti in minerali, obliži, povoj, gaza, bivacin, tablete proti slabosti (za v avto, če ima kdo problem s tem), po želji tudi antimalariki (Malaron, Lariam)
• v manj razvitih krajih bodo otroci zelo veseli kakšnega manjšega darilca (kot so pisala, blokci, barvice, sladkarije), ne pozabi nanje!
• whisky! (za jutranji nasmeh in da te zvečer vsaj kdo pogreje)

​Pusti doma predsodke, slabo voljo, tečne partnerje, uhane, zlate ogrlice, dragocene ure, lepe čeveljce, hlače zlikane na rob in ostale nepomembne reči. Ne pozabi pa na kup dobre volje in jeklene živce! Pa če imaš kakšen amulet za srečo: malce sreče včasih tudi prav pride...

Mengeš - Moste - Selo - Podturn - Šmartno - Medno - Preska - Medvode - Stanežiče - Brod - Mengeš: 40 km

Ljubljanska razstava bo trenutno največja svetovna postavitev izvirnih tabel stripa ‒ leta 2017 so jih celo v Rimu, denimo, predstavili 30. Prva številka stripa je izšla v Italiji leta 1969, točno pred 50 leti. V prvem obdobju med letoma 1969 do 1975 sta ga ustvarjala scenarist Luciano Secchi - Bunker in ilustrator Roberto Raviola - Magnus.
Alan Ford je bralce osvojil s črnim humorjem, družbeno satiro, ironijo in nadrealizmom. "Ta strip ni politično korekten. Obdela bogate in revne, grde in lepe, suhe in debele, poštene in lopove. Nihče ni varen pred njegovimi bodicami," meni Glavan in dodaja, da strip danes "delajo zanimivega tudi aktualni politični in družbeni dogodki, ki postavljajo ta strip skoraj za preroka".
Zanimivo je, da je Alan Ford izjemno priljubljenost dočakal prav v državah nekdanje Jugoslavije, medtem ko ni bil nikoli preveden v angleščino. Ta fenomen je v delu Cvetličarna v hiši cvetja razdelal Lazar Džamić. Za katalog je zapisal, da je bil strip v Jugoslaviji veliko več kot uspešen. "Postal je kulten. Ugnezdil se je v vsakdanji jezik, prodrl je v kulturno delovanje. Povsem je postal naš." Po avtorjevem mnenju pravzaprav strip ni zgodba o Alanu Fordu, ampak pripoved o prebivalcih tega dela sveta: o njihovem načinu mišljenja, o tem, kako se spoprijemajo z življenjem in z zgodovino.
Nekateri izreki in krilatice iz Alana Forda so ponarodeli, vplive stripa pa je bilo čutiti tudi v glasbi (Prljavo kazališče) ter v filmih (Maratonci tečejo častni krog, Kdo neki tam poje, Smogovci).
Naslovni lik in obskurna skupina "skrivnih agentov", delujočih iz zanemarjene cvetličarne v New Yorku, ki za uborno ali nikakršno plačilo rešujejo mesto in svet pred vsakršnimi hudodelci, med katerimi najdemo Superhika, Anten-mana, Gumiflexa in špijonko Margot. V stripu so prikazani vsi sloji ameriške družbe, ki ji vladajo mafija, socialna nepravičnost in denar.

Grupa TNT osnovana je od Broja Jedan, a njezini su stalni članovi (tajni agenti) Alan Ford, Bob Rock, Sir Oliver, Grunf, Šef i Jeremija. Grupa TNT pod vodstvom prapovijesnoga paraplegičara riješava brojne kriminalne zaplete i ulazi u raznorazne situacije. Tajni agenti, međutim, od toga nemaju neke velike financijske koristi, već su uglavnom gladni i poderani odrpanci. Sjedište Grupe TNT je cvjećarnica na Petoj Aveniji u New Yorku, koja im služi kao paravan. Cvjećarnica je redovito bez cvijeća, a ako netko i slučajno u nju zaluta, članovi grupe TNT koji se tamo zateknu uobičajeno prodaju oronuli buket poljskoga cvijeća kojega su slučajno našli pod pultom. Dok većina članova veliki dio vrjemena provodi na zadatku na različitim stranama svijeta (od Afrike do Transilvanije), cvjećarnicu čuvaju Šef i Jeremija, koji na zadatke odlaze samo povremeno, kad se pojavi potreba za angažiranjem svih raspoloživih resursa. Iako prividno loše organizacije, članovi grupe funkcioniraju kao savršeno uhodan tim, te situaciju uvijek završe na za njih povoljan način, služeći se kreativnim i krajnje neuobičajenim sredstvima. Pomoću svojih članova, Broj 1 ostvaruje znatne zarade, koju međutim zadrži u svojim rukama, dok svojim agentima podijeli uredno - svakome po jedan dolar. Iako potplaćeni i izgladnjeli, agenti pokazuju zavidnu vjernost grupi, svrsi i svome vođi.

Broj 1, (Metod) vođa i osnivač grupe TNT je paraplegični starac dugačke brade čije su godine i pravo ime nepoznati, ali se naslućuje kako je živ više od tisuću godina. Dok se o njemu ne zna gotovo ništa, on pak posjeduje zavidno znanje o povijesti, politici i ljudima: ima malu crnu knjižicu koja sadrži podatke o svim ljudima i njihovim sitnim i velikim grijesima. Kad se ne ispuni neki njegov zahtjev, redovito vadi svoju mističnu crnu knjižicu, nalazi podatke o osobi koja mu odbija zahtjev te bi ubrzo nakon toga svaka njegova želja bila sa strahom ispunjena. Broj 1 je iznimno škrt pa sve financijske uspjehe grupe (koji su broje i u milijunima dolara) zadržava za sebe, dok svojim ljudima podijeli - po jedan dolar. Često zagnjavi članove grupe nekom dugom i dosadnom povijesnom pričom, u kojima je on glavni. Njegove su priče prepune poznatih povijesnih osoba, a samim se pričama pridaje potpuno drugačiji ton od onoga u povijesnim knjigama. U njegovoj verziji Odiseje, kad se s Odisejem vrati na Itaku, tamo pronađu naftne platforme, te saznaju kako je Odisejev sin otišao u Ameriku pregovarati s tadašnjim naftnim kompanijama. Ubrzo Odisej biva ubijen u uroti, a Broj 1 provodi 3 dana žalosti u krevetu s njegovom ženom. Trojanski rat u verziji Broja 1 nije počeo zato jer je Menelaj želio vratiti Helenu koju mu je Paris oteo, nego zato jer je Menelaj nije želio uzeti natrag, kad ju je Paris htio vratiti - jer Helena je bila prava pošast u trošenju kraljevskog blaga isvojom rastrošnošću upropaštavala cijela kraljevstva i kraljeve svodila na prosjački štap. Živi u tajnom skrovištu nedaleko cvjećarnice. Često je u pratnji Grunfa i nekog kućnog ljubimca, a najveće prijateljstvo ostvaruje s papigom Klodovikom. Prvi put pojavljuje se u epizodi: Broj 1.

Alan Ford (Dušan) siromašni je plavokosi momak odrastao u sirotištu. Vrlo je naivan i dobrodušan pa ga se često iskorištava. Čista je suprotnost drugom poznatom tajnomagentu Jamesu Bondu. Kao crtač reklama bez posla i praznih džepova kreće u potragu za svojim prvimposlom. Na žalost (ili sreću), radi grješku i ispisuje krivu adresu te umjesto do sastanka sa svojom prvom mušterijom dolazi do cvjećarnice, sjedišta skupine tajnih agenata, grupe TNT. Od tada počinje Alanova karijera tajnog agenta, ali istovremeno to je i početak jednog od najneobičnijih stripova. Prvi put pojavljuje se u epizodi: Grupa TNT.

Bob Rock (Robert Rock) (Matjaž) član je grupe TNT i najbolji prijatelj Alana Forda. Niskoga je rasta i velikoga kvrgavog nosa (autoportret Magnusa). Ima tri brata, Tima, Toma i Tumba, čije je tradiocionalno prebivalište u zatvoru u Yumi, kojega samo povremeno napuštaju. I ostatak obitelji prati kriminalna sklonost: otac mu je poginuo u pljački banke, a majka pogubljena na električnoj stolici. Bob Rock je tako jedini član obitelji koji nije odabrao put kriminala, unatoč nevoljama i siromaštvu. Odan je prijatelj i dobar čovjek, iako to vješto sakriva ispod namrgođenog lica. Isprovociran nepravdama i patnjama siromašnih, gladnih i potlačenih (među koje spada i on) najčešće ga se može naći kako se glasno buni dok ostali šute, kako viče na sav glas na stvari koje drugi samo tiho primjećuju i kako ismijava one povlaštene. Unatoč nedaćama i eksplozivnom karakteru uvijek zadržava humor u pristupu životu. Karakterističnim sarkazmom, nestašlucima, buntom i provokacijama ismijava društveni poredak. Uvijek nosi škotski ogrtač i kapu. Prvi put pojavljuje se u epizodi: Grupa TNT.

Grunf (Otto von Grunt), (Slavc) bivši je njemački pilot u prvome idrugome svjetskom ratu i izumitelj koji je u stanju za nevjerojatno malo novaca proizvesti najrazličitije izume. Ti izumi gotovo uvijek rade ali skoro nikada onako kako bi trebali. Jedan tipični primjer njegovih brojnih izuma je kanta za smeće prilagođena za katapult, koja predstavlja ispunjenje zahtjeva Broja Jedan u osiguranju prijevoza Alanu Fordu i Bobu Rocku do Kanade. Grunf zatim smješta Alana Forda i Boba Rocka u prijevozno sredstvo i pritom se zapita u kojem smjeru bi mogla biti Kanada, dok Alan Ford i Bob Rock s nevjericom očekuju početak još jednog zanimljivog putovanja. Grunf nosi staru pilotsku kapu i odijelo, te majice s najrazličitijim natpisima, kao što je; "Tko leti vrijedi, tko vrijedi leti, tko ne leti ne vrijedi"; "Tko hoda, ne trči"; "More je slano, zašećerimo ga!"..., a koje su uvijek u skladu s danom tematikom. Prije dolaska u grupu TNT bio je pomoćnik u prodavaonici voća i povrća. Prvi put pojavljuje se u epizodi: Grupa TNT.

Sir Oliver (Sir Oliver Oliver odn. Sir Oliver iz loze Oliver) (Lojze) engleski je plemić koji je uslijed nesuglasica s tamošnjim zakonom morao otputovati iz rodne zemlje. Njegova prirodna talentiranost za prijevare i krađe omogućuju mu bolji životni standard od drugih članova TNT-a, pa tako može iskemijati za sebe skupi godišnji odmor, nabaviti skupi automobil ili skupo odijelo ako okolnosti to zahtijevaju. Nema trajne imovine, već je nabavlja po potrebi. Uvijek nosi odijelo, cilindar i monokl čime zadržava privid plemstva što mu omogućuje brojne prijevare. Njemu se uvijek povjerava zadatak nabavljanja skupe opreme. Iako nikad ne ostavlja ostale članove na cjedilu, redovito nađe načina da na zadatku usput nešto i zaradi. Redovito se nalazi u situaciji da ga progoni policija, nakon čega ga se redovito može vidjeti u telefonskoj govornici i čuti njegova poznata rečenica: Halo Bing, kako brat? Prvi put pojavljuje se u epizodi: Šuplji zub.

Debeli Šef (Gervasius Twinklminkelson) (Milan), iako imenovan šefom, uglavnom ne radi ništa. Drugi svjetski rat proveo je kao zapisničar u kontraobavještajnoj službi gdje je nosio nadimak brza nogat; (krasopis mu je išao od ruke, ali puno teksta - ne). Nakon svađe sa suprugom, u snu je izbačen na ulicu i ubrzo nakon toga postaje udovac i agent grupe TNT. Većinu vremena provodi s Jeremijom, i to uglavnom spavajući u cvjećarnici. Zamorac Skviki njegov je ljubimac. Prvi put pojavljuje se u epizodi: Grupa TNT.

Jeremija (Jeremija Lešina) (Čuri), bivši ulični prodavač limuna i beskoristan član grupe TNT koji boluje od svih poznatih, ali i nekih nepoznatih bolesti, te neprestalno kuka kako će umrijeti. Ostatak vremena provodi spavajući. Prvi put pojavljuje se u epizodi: Grupa TNT.

Nosonja (Rajc), pas koji se prvi put pojavljuje u epizodi Pas za milijun dolara, gdje otpočetka, što slučajem, što sudbinom, bira Bob Rocka za svog gazdu. Vrlo je inteligentan, iako mu hrana i djevojke lako odvuče pozornost.