Od rajskega vrta do rdeče vasi
Po odhodu z letališča se vkrcamo v avtobus. Odpeljemo se do Kašana (mesto v provinci Isfahan s približno 200 tisoč prebivalci, oddaljen 200 km južno od Teherana; znan po keramičnih ploščicah - kaši), ki je bilo priljubljeno mesto šaha Abasa. Tu nas navduši fotogeničen zgodovinski perzijski vrt Fin – Bagh e Shah (najstarejši v Iranu), ki predstavlja iransko vizijo raja.
Strogo urejene zasaditve zimzelenih dreves, stare do 500 let (predvsem ceder), t. i. spomladanski bazeni turkizne barve in vodnjaki ustvarjajo dramatičen učinek, ko hodimo po poteh. Po kanalih se pretaka kristalno čista topla voda. Na pobočju za vrtom je vodni izvir. Pritisk vode je zaradi višinske razlike takšen, da sistem vodnih povezav (bazeni, vodnjaki) deluje brez potrebe po mehanskih črpalkah.
Vrt v današnji obliki je bil v 16. stoletju zasnovan za šaha Abasa (1571 – 1626). Ime ima po bližnji vasi Fin, ki leži nekaj kilometrov jugozahodno od Kašana. Izvor vrta je lahko pred Safavidovim obdobjem. Nekateri viri kažejo, da bi bil vrt lahko premaknjen iz drugega kraja.
Vrt je kasneje utrpel zanemarjanje in je bil večkrat poškodovan, dokler ni bil leta 1935 razglašen za državno lastnino Irana. Leta 2007 je bil s strani države nominiran za uvrstitev na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Za svetovno kulturno dediščino ga je Unesco razglasil 17. 7. 2012.
Kompleks se razprostira na 2,3 ha površine z glavnim dvoriščem, obkroženim z obzidjem s štirimi krožnimi stolpi. V njem je skromen narodni muzej Kašan, ki v kletnem delu zaseda majhen paviljon. Predstavlja nekaj lepih primerov kašanskega žameta in brokata, keramike in kaligrafije.
Vrhunec vrta predstavljata dva paviljona: šotor gelon – dvonadstropna bazenska hiša z vodo, ki teče skozi sredino pritličja in rekreacijski paviljon na zadnjem delu vrta. Zgrajena sta bila v poznejšem obdobju dinastije Qajar.
Mnogim Irancem obisk tega kraja pomeni poklon junaku, kajti tu je bil v kopališču zaprt nacionalist znan kot Amir Kabir, predsednik vlade pod šahom Nasirjem od-Din v letih 1848 – 1851.
A. Kobir je bil modernist, pomemben reformator, ki je uvedel pomembne spremembe zlasti na področju administracije in izobraževanja, vendar njegova priljubljenost med ljudmi ni bila cenjena na kraljevem dvoru. Tu v kopališču naj bi bil umorjen, čeprav nekateri dopuščajo možnost, da si je sam prerezal zapestje.
V Kašanu si v nadaljevanju ogledamo tradicionalno kašansko palačo (Abbãsi house), v kakršnih so bivali bogati trgovci in kleriki. Hiša vzdolž svilne poti je bila zgrajena v poznem 18. stoletju. Arhitektura je zelo dodelana in edinstvena. Z mavčnimi ploščami je zunanji omet stavbe zelo bogato okrašen. Palača ima poletne in zimske sobe. Zimske so manjše in imajo manj kroženja zraka. V zgornjem nadstropju zunanjega dvorišča je imela prostore za poslovne partnerje (kupce) in goste družine. Hiša je imela tudi skrivne prehode. V perzijski kulturi je voda zelo pomembna in skoraj vsaka zgodovinska stavba ima enega ali več bazenov. Tudi ta palača ima dva.
Vas na koncu sveta
Pot nadaljujemo do romantične, 2.500 let stare rdeče vasice „na koncu sveta“ – Abyaneh. Prebivalci vasice pod vznožjem gorovja Karkas živijo „v svojem filmu“. Ohranili so tradicionalni način življenja in nam s tem dajejo priložnost, da spoznamo njihov vsakdan, pokukamo v njihove domove. Raziskujemo vasico. Prija nam narava, tradicija, spokojnost. Zaužijemo prvo tradicionalno iransko kosilo na vrtu hiše, ki nudi hrano obiskovalcem vasi.
Ko so Arabci napadli Perzijo v 7. stoletju, so nekateri privrženci zoroastrske vere pobegnili v okoliške gore in puščave, da bi se izognili prisilnemu spreobračanju v islam. V dolgi in ozki dolini v planinah Karkas, 70 km jugovzhodno od Kašana, je verjetno, da so Zoroastri ustanovili niz vasi. Abyaneh je ena izmed zadnjih preživelih vasi doline. Starodavna vas je polna ozkih in nagnjenih stez ter razpadajočih blatnih opečnatih hiš z rešetnimi okni in krhkimi lesenimi balkoni. Zemljišče okoli Abyaneh vsebuje železove okside, ki mu dajejo rdečkasto barvo, in ker so hiše zgrajene z blatnimi opekami, imajo enako barvo kot kamnina nad vasjo. Na vrhu vasi se nahajajo ruševine trdnjave Sasanidov (dinastije perzijskega etničnega porekla; op.: Sasanidsko cesarstvo ali Novoperzijsko cesarstvo – četrta iranska imperialna država v starem veku).
Ob popisu prebivalcev leta 2006 je bilo v vasi le 305 ljudi v 160 družinah. V zadnjih letih se je stalno prebivalstvo Abyaneh zmanjšalo na manj kot 250 posameznikov, ki so večinoma starejši. Ohranili so nekatere značilnosti jezika Sasanijeve Perzije. Lokalna tradicionalna oblačila so še en primer velike antike. Ženske iz Abyaneha so izjemno navezane na svojo doto, ki prehaja iz matere na hči in je ne prodajo za nobeno ceno.
Najbolj impresivna stavba v Abyanehu je Jamehova mošeja iz 11. stoletja z mihrabom (polkrožno nišo v steni mošeje, ki označuje „kiblo“ – smer Meke, v katero se morajo pri molitvi obrniti muslimani) iz orehovega lesa in starodavnimi rezbarijami.
Strogo urejene zasaditve zimzelenih dreves, stare do 500 let (predvsem ceder), t. i. spomladanski bazeni turkizne barve in vodnjaki ustvarjajo dramatičen učinek, ko hodimo po poteh. Po kanalih se pretaka kristalno čista topla voda. Na pobočju za vrtom je vodni izvir. Pritisk vode je zaradi višinske razlike takšen, da sistem vodnih povezav (bazeni, vodnjaki) deluje brez potrebe po mehanskih črpalkah.
Vrt v današnji obliki je bil v 16. stoletju zasnovan za šaha Abasa (1571 – 1626). Ime ima po bližnji vasi Fin, ki leži nekaj kilometrov jugozahodno od Kašana. Izvor vrta je lahko pred Safavidovim obdobjem. Nekateri viri kažejo, da bi bil vrt lahko premaknjen iz drugega kraja.
Vrt je kasneje utrpel zanemarjanje in je bil večkrat poškodovan, dokler ni bil leta 1935 razglašen za državno lastnino Irana. Leta 2007 je bil s strani države nominiran za uvrstitev na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Za svetovno kulturno dediščino ga je Unesco razglasil 17. 7. 2012.
Kompleks se razprostira na 2,3 ha površine z glavnim dvoriščem, obkroženim z obzidjem s štirimi krožnimi stolpi. V njem je skromen narodni muzej Kašan, ki v kletnem delu zaseda majhen paviljon. Predstavlja nekaj lepih primerov kašanskega žameta in brokata, keramike in kaligrafije.
Vrhunec vrta predstavljata dva paviljona: šotor gelon – dvonadstropna bazenska hiša z vodo, ki teče skozi sredino pritličja in rekreacijski paviljon na zadnjem delu vrta. Zgrajena sta bila v poznejšem obdobju dinastije Qajar.
Mnogim Irancem obisk tega kraja pomeni poklon junaku, kajti tu je bil v kopališču zaprt nacionalist znan kot Amir Kabir, predsednik vlade pod šahom Nasirjem od-Din v letih 1848 – 1851.
A. Kobir je bil modernist, pomemben reformator, ki je uvedel pomembne spremembe zlasti na področju administracije in izobraževanja, vendar njegova priljubljenost med ljudmi ni bila cenjena na kraljevem dvoru. Tu v kopališču naj bi bil umorjen, čeprav nekateri dopuščajo možnost, da si je sam prerezal zapestje.
V Kašanu si v nadaljevanju ogledamo tradicionalno kašansko palačo (Abbãsi house), v kakršnih so bivali bogati trgovci in kleriki. Hiša vzdolž svilne poti je bila zgrajena v poznem 18. stoletju. Arhitektura je zelo dodelana in edinstvena. Z mavčnimi ploščami je zunanji omet stavbe zelo bogato okrašen. Palača ima poletne in zimske sobe. Zimske so manjše in imajo manj kroženja zraka. V zgornjem nadstropju zunanjega dvorišča je imela prostore za poslovne partnerje (kupce) in goste družine. Hiša je imela tudi skrivne prehode. V perzijski kulturi je voda zelo pomembna in skoraj vsaka zgodovinska stavba ima enega ali več bazenov. Tudi ta palača ima dva.
Vas na koncu sveta
Pot nadaljujemo do romantične, 2.500 let stare rdeče vasice „na koncu sveta“ – Abyaneh. Prebivalci vasice pod vznožjem gorovja Karkas živijo „v svojem filmu“. Ohranili so tradicionalni način življenja in nam s tem dajejo priložnost, da spoznamo njihov vsakdan, pokukamo v njihove domove. Raziskujemo vasico. Prija nam narava, tradicija, spokojnost. Zaužijemo prvo tradicionalno iransko kosilo na vrtu hiše, ki nudi hrano obiskovalcem vasi.
Ko so Arabci napadli Perzijo v 7. stoletju, so nekateri privrženci zoroastrske vere pobegnili v okoliške gore in puščave, da bi se izognili prisilnemu spreobračanju v islam. V dolgi in ozki dolini v planinah Karkas, 70 km jugovzhodno od Kašana, je verjetno, da so Zoroastri ustanovili niz vasi. Abyaneh je ena izmed zadnjih preživelih vasi doline. Starodavna vas je polna ozkih in nagnjenih stez ter razpadajočih blatnih opečnatih hiš z rešetnimi okni in krhkimi lesenimi balkoni. Zemljišče okoli Abyaneh vsebuje železove okside, ki mu dajejo rdečkasto barvo, in ker so hiše zgrajene z blatnimi opekami, imajo enako barvo kot kamnina nad vasjo. Na vrhu vasi se nahajajo ruševine trdnjave Sasanidov (dinastije perzijskega etničnega porekla; op.: Sasanidsko cesarstvo ali Novoperzijsko cesarstvo – četrta iranska imperialna država v starem veku).
Ob popisu prebivalcev leta 2006 je bilo v vasi le 305 ljudi v 160 družinah. V zadnjih letih se je stalno prebivalstvo Abyaneh zmanjšalo na manj kot 250 posameznikov, ki so večinoma starejši. Ohranili so nekatere značilnosti jezika Sasanijeve Perzije. Lokalna tradicionalna oblačila so še en primer velike antike. Ženske iz Abyaneha so izjemno navezane na svojo doto, ki prehaja iz matere na hči in je ne prodajo za nobeno ceno.
Najbolj impresivna stavba v Abyanehu je Jamehova mošeja iz 11. stoletja z mihrabom (polkrožno nišo v steni mošeje, ki označuje „kiblo“ – smer Meke, v katero se morajo pri molitvi obrniti muslimani) iz orehovega lesa in starodavnimi rezbarijami.