Dogovorjene poroke
Za razliko od zahodnjakov, Indijci institucijo poroke jemljejo zelo, zelo resno. Južno od Himalaje se fantje in dekleta ne srečujejo v pravljičnem okolju na zmenkih, se zaljubijo in nato se par odloči za poroko. Seveda se stvari zdaj spreminjajo, a na hitro sklenjene zakonske zveze so v Indiji še vedno redke, saj je poroka več kot le mož in žena, ki si pri poročnem obredu izmenjata zaobljubi.
V Indiji lahko fant dolga leta hodi z dekletom (ali obratno), toda ko gre za končni korak, se mora ujemati vse - od vere, kaste in podkaste, ekonomskega statusa, jezika, prehranjevalnih navad in celo horoskopov. Če se stvari ne ujemajo, je to konec zgodbe o ljubezni Romea in Julije. In tudi ni rešitve. Preden družina lahko razglasi, da sta fant in dekle sposobna za ženitev in da bosta sklenila zakonsko zvezo, je nujno treba uporabiti usluge sorodnikov, prijateljev, sosedov, rodoslovcev, duhovnikov in astrologov. To je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj je stopnja ločitev v Indiji najnižja na svetu.
Obiskovalce zato ne bi smelo presenetiti, da nedeljski časopisi v Indiji prikazujejo na tisoče zakonskih oglasov z evfemističnim naslovom »Novice, ki jih lahko uporabite«! Ker je poroka resen posel, so oglasi natančno organizirani v dveh glavnih poglavjih -"Iskane neveste" in "Iskani ženini", ki podajajo podroben opis posamezne osebe in njeno vero, regijo, kasto in podkasto, poklic, Manglik (ali tiste, rojene pod kozmičnim vplivom planeta Marsa – ki je za Indijce zelo problematičen planet). V zadnjem času sta med mladimi, predvsem med mobilno naravnano mlado mestno mladino prišli v modo še dve kategoriji - NRI (nerezident Indije) in kozmopolitan. Toda ta sodobna kategorija je majhna. Velika večina, vključno z visoko izobraženimi, je iz različnih razlogov še vedno vezana na tradicijo.
Po indijski zakonodaji je diskriminacija oseb na podlagi vere ali kaste nezakonita. Toda v resnici večina ljudi strogo spoštuje kastni sistem. Kasta je pomembna na vseh stopnjah hindujskega življenja in še toliko bolj, ko se odločite, da je prišel čas, da se poročite in si ustvarite družino. V mestnem okolju so zadeve glede kaste vse manj pomembne, na podeželju, kjer živi osemdeset odstotkov prebivalstva Indije, pa kaste še vedno veljajo za zelo pomemen dejavnik družbenega življenja.
Indijska starodavna sveta besedila naštevajo štiri glavne kaste - Brahmine (duhovnike), Kšatrije (bojevnike, vključno z vladajočo aristokracijo), Vaiše (trgovce) in Šudre (nedotakljive, ki opravljajo najslabša dela). Te glavne kaste se nato razčlenijo na desetine podkast. Indija je tudi dom številnih starodavnih plemen, vendar so ta starodavna ljudstva skozi stoletja postala podrejena kastnemu sistemu.
Ko pa je Indija pričela delati prve korake v novo tisočletje, so se med mestno izobraženo mladino počasi pričeli rušiti kastni zidovi, na kar kažejo tudi zakonski oglasi v časopisju, kjer Indijci uvrščajo različne poklice na „poročnem trgu“ (izraz, ki se pogosto uporablja v Indiji). Zdi se, da se je oblikovala percepcija nekaterih delovnih mest kot največji dobitek, ki ga lahko ponudi partner ob poroki – to so predvsem: poslovneži, zdravniki, inženirji, javni uslužbenci (birokrati), vojska, mornarica, letalstvo, diplomanti MBA, arhitekti, idr. Starši imajo v družinskih zadevah zelo pomembno vlogo in običajno poroko svojih otrok uredijo v isti poklicni skupini. Na primer sin zdravnika običajno študira medicino in se od njega pričakuje, da se bo po vsej verjetnosti poročil z zdravnico.
Od različnih zgoraj navedenih kategorij sta morda bolj nepoznani kategoriji Manglik, torej tistih, rojenih pod vplivom Mangala (Marsa) in NRI. Nerezidenti Indijci (NRI) so del velike diaspore, ki živi v tujini in ki še vedno ohranja svoje vezi z domovino. Čeprav so si morda za nekaj generacij svoj dom ustvarile v drugih državah, ko njihov otrok doseže starost, ki je godna za ženitev, pa se obračajo nazaj v Indijo - in iščejo zakonske oglase - za pravega zakonca. Tako se sklepajo dogovorjene poroke tudi zunaj Indije, ker vsaka indijska družina išče zavezništvo v okolju istega kulturnega ozadja.
Za tiste v Indiji, ki se niso preselili v tujino, pa NRI predstavljajo potencialno bogatega Indijca oz. Indijko, zato velja za izjemno zaželjenega partnerja ali partnerko. Vse pogosteje pa prihaja do družbenega nelagodja in celo jeze med indijskimi izseljenci, zlasti tistimi v Severni Ameriki, kjer se izobraženi Indijci in njihove družine znajdejo na stičišču dveh kulturnih vplivov. Zato jih včasih domači Indijci okrutno imenujejo tudi kot ABCD - American Born Confused Disease.
Janampatri (horoskop) ima ključno vlogo pri ujemanju osebnosti. Horoskop je narejen glede na čas rojstva otroka, skupaj s podrobnostmi o položajih planetov in njihovem vplivu. Horoskop navaja tudi 36 gun ali osebnostnih lastnosti. Med usklajevanjem partnerjev duhovniki poskušajo zbrati čim več ujemanj med najbolj pomembnimi lastnostmi v horoskopih obeh partnerjev, da bi začrtali potek njihove poroke.
Manglik, označen z zvezdico, je še ena zanimiva klasifikacija v zakonskih podkategorijah. Mangliki so tisti ljudje, ki jim vlada planet Mars, ki velja v Indiji za nesrečnega. Najbolje je, da se en Manglik poroči z drugim Manglikom, ker naj bi tako neusklajen par prej ali slej žalostno končal svojo zvezo.
Večina časopisnih oglasov prejme izjemen odziv - dobesedno na stotine pisem poročnih kandidatk in kandidatov, ki jih spremlja obsežno ozadje in reference tako poročnih kandidatov kot njihovih družin. Zelo široka uporaba pridevnikov, kot so „pameten“, „dobro situiran“, „petmestna plača“ za bodoče ženine in „teetotaler (nealkoholik)”, dobro družinsko ozadje, 'samostansko izobražena', 'pšenična polt' za bodoče neveste, so okraski, ki sicer dolgočasne posameznike naslikajo v najsvetlejših odtenkih.
Pogosteje kot bodoči partnerji, se njihovi starši ali družinske starešine, medsebojno povežejo in pričnejo pogovore z "nasprotno stranjo". Če starši menijo, da pogajanja potekajo dobro, se lahko par sredi pogajanj tudi sestane v družbi njihovih družin, v hiši enega od partnerjev, v restavraciji ali celo v templju. Takšni sestanki običajno ne trajajo dlje kot eno uro. Povsem pričakovano pogovor obeh partnerjev poteka bolj ali manj po določenem vzorcu in zelo sramežljivo.
Fant: "Namaste!" (Pozdravljena)
Dekle: (ponižno gleda navzdol in zašepeta pozdrav)
Fant: "Kje si študirala?"
Dekle: "Na Visoki šoli za kadre."
Fant: "Kateri predmet?"
Dekle: "English Honors."
Fant: "Kakšni so tvoji hobiji?"
Dekle: "Kuhanje, slikanje in vezenje."
Fant: "Glasba?"
Dekle: "Ja."
Fant: "Kaj bereš?"
Dekle: "Romantično literaturo."
Dekle seveda komaj kdaj dobi priložnost postaviti kakšno vprašanje.
Medtem ko bolj emancipirane družine dopuščajo paru, da gre na "zmenek" na kosilo v restavracijo, se večina drugih na koncu na podlagi kratkega snidenja tête-àtête (iz oči v oči) v prisotnosti spremljevalcev odloči za ali proti. Medtem ko je privolitev neveste ali ženina zgolj zaželjena, imajo zadnjo besedo starši. V primeru, da povezovanje ne deluje, ena od družin pošlje sporočilo drugi, da se astrološke karte para ne ujemajo.
Podeželsko prebivalstvo pa se izogiba tej dolgotrajni proceduri iskanja partnerja. Starši oz. družinske starešine se med seboj dogovorijo za poroko in bodoča nevesta in ženin pri tem nimata nobene druge izbire. Če bi se dekle ali fant v zreli dobi sama odločila, da se poročita z nekom, ki ga imata rada, in to zunaj svoje kaste, bo družino preostala vas izobčila. Glede na velik pomen teh vprašanj na podeželju, je to lahko še posebej uničujoče. Če se s poroko strinjajo vsi, se zveza praznuje z izmenjavo daril. Naslednji korak je sporno vprašanje dote, ki jo mora plačati družina neveste, čeprav to po zakonu ni obvezno. Tradicionalno je bila dota tisto, kar je hči prinesla na možev dom kot svoj delež od dediščine po očetu. Toda skozi stoletja je bil ta sistem zlorabljen do te mere, da ženinova družina zahteva tisto, za kar meni, da je njihov fant "vreden". Pravzaprav ni redkost brati časopisna poročila o nadlegovanju in včasih celo ubijanju nevest zaradi nezadostne dote. Tak umor se ponavadi razglasi za nesrečo v kuhinji. Vendar so ženske skupine v mestih postale izjemno organizirane in storilci teh kaznivih dejanj so zdaj največkrat privedeni pred sodišče in kaznovani.
Breme izdatkov za vse: od dote do razkošne poroke, so stroški, ki jih mora nositi nevestin oče. Tako ni čudno, da se v mnogih primerih poroka hčere konča celo z bankrotom.
Če pa pogajanja ne uspejo, se pokliče družinskega duhovnika (vedno je to brahman), ki določi datum poroke. Po izračunu položaja planetov in zvezd ter glede na to, ali so bogovi 'budni' ali 'spijo', sta za 'veliki dan' postavljena ugoden datum in ura. Nekatera obdobja v letu veljajo za ugodnejša od drugih, družina pa odloži vsa druga opravila, da se poročni obred začne in konča v tem časovnem okviru. Natisnejo se vabila s podobami Gospoda Ganeša, hindujskega boga, ki prinaša srečo, in se razdelijo ročno, da se povabljeni počutijo pomembne.
Število povabljenih je odvisno od družbenega in ekonomskega položaja družine in se lahko giblje od petdeset do pet tisoč. Poroka je zabavna za vse, razen za nevesto in ženina, ki morata preživeti ure dolgočasnih obredov. Ženin pride na kraj poroke na belem konju v zlato vezeni obleki. Ženinovo spremstvo je glasna, običajno nenavadna godba na pihala, ki izvaja priljubljene hindujske filmske melodije. Ženinova družina in prijatelji poplesujejo na poti do nevestinega doma, kjer običajno poteka slovesnost.
Ženitno povorko, ki je poznana kot "baraat" (poročno spremstvo), na kraju prireditve sprejme nevestina družina z venci po tradicionalnih običajih. Prostor je okrašen s cvetjem in pravljičnimi podobami. Ženin nosi 'achkan' ali dolg plašč z mandarinskim ovratnikom, nevesta pa je oblečena v rdeče 'sari' ali 'lehnga' (tradicionalne noše), vezene s pravimi zlatimi nitmi in obložena z dragocenim zlatim nakitom.
Ženin in nevesta se srečata na dvignjeni ploščadi, kjer si izmenjujeta "varmalas" (zakonske girlande). Nevesto spremljajo njene sestre, sestrične in prijatelji, ki so vsi bleščeče oblečeni v svili in nakitu. Poročni par dobi blagoslove svojih staršev in prijateljev na za to pripravljenem odru. Medtem postrežejo s čudovitim obrokom, ki ga par sme zaužiti šele, ko končajo vsi drugi gostje. Dejanski poročni obred poteka ob ugodni uri - šele potem, ko je večina gostov odšla - v družbi le ožje družine in prijateljev. Obred, imenovan "pheras", vključuje par, ki sedemkrat kroži okoli svetega ognja po starodavni arijski tradiciji, medtem ko družinski duhovnik recitira vedske pesmi in vabi bogove na poroko. Par sedi na eni strani ognja, ostale tri zasedata starša in duhovnik. Poroka se šteje za slovesno, ko se konča zadnji od sedmih krogov svetega ognja, ki ga spremlja petje mantr in prhanje cvetnih listov vrtnic.
Slovesnost traja kar uro in pol do tri ure. Takoj zatem je čas, da se nevesta poslovi od svoje družine, in ker se seli v dom neznanca, je ob tem precej joka in trkanja po prsih. Včasih se najamejo poklicni "objokovalci", ki poudarijo občutek izgube, ki ga družina neveste želi javno pokazati. Ker so ženske v svojem življenju še vedno finančno odvisne od moških, slovesnost ob odhodu vključuje nevesto, ki se poslovi od hiše, v kateri je odraščala, a v katero se nikoli več ne bo vrnila kot član te družine, ker je bila nekomu podarjena. Mladoporočenca skupaj z ženinovo družino odideta v cvetlično okrašenem avtu ali palanki, imenovani "doli". Zdaj sta tudi nevesta in ženin že zelo izčrpana in se dušita pod težo svojih čudovitih kostumov.
Dogaja se tudi, da ženina igraje ustrahujejo in okradejo člani nevestine družine, ki jim mora plačati "odkupnino", da bo dobi svoje čevlje nazaj (sezuje jih namreč med slovesnostjo pred svetim ognjem). Celoten proces je tako dolg in tako počasen, da ni čudno, da se ženin pogosto šali, da takega obreda v svojem življenju ne bi več ponovil. Običajno se že svita dan, ko ženin pride s svojo novo nevesto na svoj dom.
Ob prihodu se izvede še en sklop ritualov, nato pa se par odpelje v sobo, kjer je zanju pripravljena postelja, posuta z vrtnicami in lističi jasmina. Tu jih ob spremljavi zbadljivk pustijo same, verjetno zadnjič v njunem življenju in ženinu ob posteljo položijo kozarec mleka, premešanega z afrodiziaki, ta napitek je poznan kot "suhaag raat", za prvo noč v vlogi moža. Okoli tega ritualnega zaključka poroke se je sicer stkala obsežna kultura prvih poročnih noči.
In ob rojstvu prvega otroka se celoten proces vzgoje otroka do poroke začne znova.
V Indiji lahko fant dolga leta hodi z dekletom (ali obratno), toda ko gre za končni korak, se mora ujemati vse - od vere, kaste in podkaste, ekonomskega statusa, jezika, prehranjevalnih navad in celo horoskopov. Če se stvari ne ujemajo, je to konec zgodbe o ljubezni Romea in Julije. In tudi ni rešitve. Preden družina lahko razglasi, da sta fant in dekle sposobna za ženitev in da bosta sklenila zakonsko zvezo, je nujno treba uporabiti usluge sorodnikov, prijateljev, sosedov, rodoslovcev, duhovnikov in astrologov. To je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj je stopnja ločitev v Indiji najnižja na svetu.
Obiskovalce zato ne bi smelo presenetiti, da nedeljski časopisi v Indiji prikazujejo na tisoče zakonskih oglasov z evfemističnim naslovom »Novice, ki jih lahko uporabite«! Ker je poroka resen posel, so oglasi natančno organizirani v dveh glavnih poglavjih -"Iskane neveste" in "Iskani ženini", ki podajajo podroben opis posamezne osebe in njeno vero, regijo, kasto in podkasto, poklic, Manglik (ali tiste, rojene pod kozmičnim vplivom planeta Marsa – ki je za Indijce zelo problematičen planet). V zadnjem času sta med mladimi, predvsem med mobilno naravnano mlado mestno mladino prišli v modo še dve kategoriji - NRI (nerezident Indije) in kozmopolitan. Toda ta sodobna kategorija je majhna. Velika večina, vključno z visoko izobraženimi, je iz različnih razlogov še vedno vezana na tradicijo.
Po indijski zakonodaji je diskriminacija oseb na podlagi vere ali kaste nezakonita. Toda v resnici večina ljudi strogo spoštuje kastni sistem. Kasta je pomembna na vseh stopnjah hindujskega življenja in še toliko bolj, ko se odločite, da je prišel čas, da se poročite in si ustvarite družino. V mestnem okolju so zadeve glede kaste vse manj pomembne, na podeželju, kjer živi osemdeset odstotkov prebivalstva Indije, pa kaste še vedno veljajo za zelo pomemen dejavnik družbenega življenja.
Indijska starodavna sveta besedila naštevajo štiri glavne kaste - Brahmine (duhovnike), Kšatrije (bojevnike, vključno z vladajočo aristokracijo), Vaiše (trgovce) in Šudre (nedotakljive, ki opravljajo najslabša dela). Te glavne kaste se nato razčlenijo na desetine podkast. Indija je tudi dom številnih starodavnih plemen, vendar so ta starodavna ljudstva skozi stoletja postala podrejena kastnemu sistemu.
Ko pa je Indija pričela delati prve korake v novo tisočletje, so se med mestno izobraženo mladino počasi pričeli rušiti kastni zidovi, na kar kažejo tudi zakonski oglasi v časopisju, kjer Indijci uvrščajo različne poklice na „poročnem trgu“ (izraz, ki se pogosto uporablja v Indiji). Zdi se, da se je oblikovala percepcija nekaterih delovnih mest kot največji dobitek, ki ga lahko ponudi partner ob poroki – to so predvsem: poslovneži, zdravniki, inženirji, javni uslužbenci (birokrati), vojska, mornarica, letalstvo, diplomanti MBA, arhitekti, idr. Starši imajo v družinskih zadevah zelo pomembno vlogo in običajno poroko svojih otrok uredijo v isti poklicni skupini. Na primer sin zdravnika običajno študira medicino in se od njega pričakuje, da se bo po vsej verjetnosti poročil z zdravnico.
Od različnih zgoraj navedenih kategorij sta morda bolj nepoznani kategoriji Manglik, torej tistih, rojenih pod vplivom Mangala (Marsa) in NRI. Nerezidenti Indijci (NRI) so del velike diaspore, ki živi v tujini in ki še vedno ohranja svoje vezi z domovino. Čeprav so si morda za nekaj generacij svoj dom ustvarile v drugih državah, ko njihov otrok doseže starost, ki je godna za ženitev, pa se obračajo nazaj v Indijo - in iščejo zakonske oglase - za pravega zakonca. Tako se sklepajo dogovorjene poroke tudi zunaj Indije, ker vsaka indijska družina išče zavezništvo v okolju istega kulturnega ozadja.
Za tiste v Indiji, ki se niso preselili v tujino, pa NRI predstavljajo potencialno bogatega Indijca oz. Indijko, zato velja za izjemno zaželjenega partnerja ali partnerko. Vse pogosteje pa prihaja do družbenega nelagodja in celo jeze med indijskimi izseljenci, zlasti tistimi v Severni Ameriki, kjer se izobraženi Indijci in njihove družine znajdejo na stičišču dveh kulturnih vplivov. Zato jih včasih domači Indijci okrutno imenujejo tudi kot ABCD - American Born Confused Disease.
Janampatri (horoskop) ima ključno vlogo pri ujemanju osebnosti. Horoskop je narejen glede na čas rojstva otroka, skupaj s podrobnostmi o položajih planetov in njihovem vplivu. Horoskop navaja tudi 36 gun ali osebnostnih lastnosti. Med usklajevanjem partnerjev duhovniki poskušajo zbrati čim več ujemanj med najbolj pomembnimi lastnostmi v horoskopih obeh partnerjev, da bi začrtali potek njihove poroke.
Manglik, označen z zvezdico, je še ena zanimiva klasifikacija v zakonskih podkategorijah. Mangliki so tisti ljudje, ki jim vlada planet Mars, ki velja v Indiji za nesrečnega. Najbolje je, da se en Manglik poroči z drugim Manglikom, ker naj bi tako neusklajen par prej ali slej žalostno končal svojo zvezo.
Večina časopisnih oglasov prejme izjemen odziv - dobesedno na stotine pisem poročnih kandidatk in kandidatov, ki jih spremlja obsežno ozadje in reference tako poročnih kandidatov kot njihovih družin. Zelo široka uporaba pridevnikov, kot so „pameten“, „dobro situiran“, „petmestna plača“ za bodoče ženine in „teetotaler (nealkoholik)”, dobro družinsko ozadje, 'samostansko izobražena', 'pšenična polt' za bodoče neveste, so okraski, ki sicer dolgočasne posameznike naslikajo v najsvetlejših odtenkih.
Pogosteje kot bodoči partnerji, se njihovi starši ali družinske starešine, medsebojno povežejo in pričnejo pogovore z "nasprotno stranjo". Če starši menijo, da pogajanja potekajo dobro, se lahko par sredi pogajanj tudi sestane v družbi njihovih družin, v hiši enega od partnerjev, v restavraciji ali celo v templju. Takšni sestanki običajno ne trajajo dlje kot eno uro. Povsem pričakovano pogovor obeh partnerjev poteka bolj ali manj po določenem vzorcu in zelo sramežljivo.
Fant: "Namaste!" (Pozdravljena)
Dekle: (ponižno gleda navzdol in zašepeta pozdrav)
Fant: "Kje si študirala?"
Dekle: "Na Visoki šoli za kadre."
Fant: "Kateri predmet?"
Dekle: "English Honors."
Fant: "Kakšni so tvoji hobiji?"
Dekle: "Kuhanje, slikanje in vezenje."
Fant: "Glasba?"
Dekle: "Ja."
Fant: "Kaj bereš?"
Dekle: "Romantično literaturo."
Dekle seveda komaj kdaj dobi priložnost postaviti kakšno vprašanje.
Medtem ko bolj emancipirane družine dopuščajo paru, da gre na "zmenek" na kosilo v restavracijo, se večina drugih na koncu na podlagi kratkega snidenja tête-àtête (iz oči v oči) v prisotnosti spremljevalcev odloči za ali proti. Medtem ko je privolitev neveste ali ženina zgolj zaželjena, imajo zadnjo besedo starši. V primeru, da povezovanje ne deluje, ena od družin pošlje sporočilo drugi, da se astrološke karte para ne ujemajo.
Podeželsko prebivalstvo pa se izogiba tej dolgotrajni proceduri iskanja partnerja. Starši oz. družinske starešine se med seboj dogovorijo za poroko in bodoča nevesta in ženin pri tem nimata nobene druge izbire. Če bi se dekle ali fant v zreli dobi sama odločila, da se poročita z nekom, ki ga imata rada, in to zunaj svoje kaste, bo družino preostala vas izobčila. Glede na velik pomen teh vprašanj na podeželju, je to lahko še posebej uničujoče. Če se s poroko strinjajo vsi, se zveza praznuje z izmenjavo daril. Naslednji korak je sporno vprašanje dote, ki jo mora plačati družina neveste, čeprav to po zakonu ni obvezno. Tradicionalno je bila dota tisto, kar je hči prinesla na možev dom kot svoj delež od dediščine po očetu. Toda skozi stoletja je bil ta sistem zlorabljen do te mere, da ženinova družina zahteva tisto, za kar meni, da je njihov fant "vreden". Pravzaprav ni redkost brati časopisna poročila o nadlegovanju in včasih celo ubijanju nevest zaradi nezadostne dote. Tak umor se ponavadi razglasi za nesrečo v kuhinji. Vendar so ženske skupine v mestih postale izjemno organizirane in storilci teh kaznivih dejanj so zdaj največkrat privedeni pred sodišče in kaznovani.
Breme izdatkov za vse: od dote do razkošne poroke, so stroški, ki jih mora nositi nevestin oče. Tako ni čudno, da se v mnogih primerih poroka hčere konča celo z bankrotom.
Če pa pogajanja ne uspejo, se pokliče družinskega duhovnika (vedno je to brahman), ki določi datum poroke. Po izračunu položaja planetov in zvezd ter glede na to, ali so bogovi 'budni' ali 'spijo', sta za 'veliki dan' postavljena ugoden datum in ura. Nekatera obdobja v letu veljajo za ugodnejša od drugih, družina pa odloži vsa druga opravila, da se poročni obred začne in konča v tem časovnem okviru. Natisnejo se vabila s podobami Gospoda Ganeša, hindujskega boga, ki prinaša srečo, in se razdelijo ročno, da se povabljeni počutijo pomembne.
Število povabljenih je odvisno od družbenega in ekonomskega položaja družine in se lahko giblje od petdeset do pet tisoč. Poroka je zabavna za vse, razen za nevesto in ženina, ki morata preživeti ure dolgočasnih obredov. Ženin pride na kraj poroke na belem konju v zlato vezeni obleki. Ženinovo spremstvo je glasna, običajno nenavadna godba na pihala, ki izvaja priljubljene hindujske filmske melodije. Ženinova družina in prijatelji poplesujejo na poti do nevestinega doma, kjer običajno poteka slovesnost.
Ženitno povorko, ki je poznana kot "baraat" (poročno spremstvo), na kraju prireditve sprejme nevestina družina z venci po tradicionalnih običajih. Prostor je okrašen s cvetjem in pravljičnimi podobami. Ženin nosi 'achkan' ali dolg plašč z mandarinskim ovratnikom, nevesta pa je oblečena v rdeče 'sari' ali 'lehnga' (tradicionalne noše), vezene s pravimi zlatimi nitmi in obložena z dragocenim zlatim nakitom.
Ženin in nevesta se srečata na dvignjeni ploščadi, kjer si izmenjujeta "varmalas" (zakonske girlande). Nevesto spremljajo njene sestre, sestrične in prijatelji, ki so vsi bleščeče oblečeni v svili in nakitu. Poročni par dobi blagoslove svojih staršev in prijateljev na za to pripravljenem odru. Medtem postrežejo s čudovitim obrokom, ki ga par sme zaužiti šele, ko končajo vsi drugi gostje. Dejanski poročni obred poteka ob ugodni uri - šele potem, ko je večina gostov odšla - v družbi le ožje družine in prijateljev. Obred, imenovan "pheras", vključuje par, ki sedemkrat kroži okoli svetega ognja po starodavni arijski tradiciji, medtem ko družinski duhovnik recitira vedske pesmi in vabi bogove na poroko. Par sedi na eni strani ognja, ostale tri zasedata starša in duhovnik. Poroka se šteje za slovesno, ko se konča zadnji od sedmih krogov svetega ognja, ki ga spremlja petje mantr in prhanje cvetnih listov vrtnic.
Slovesnost traja kar uro in pol do tri ure. Takoj zatem je čas, da se nevesta poslovi od svoje družine, in ker se seli v dom neznanca, je ob tem precej joka in trkanja po prsih. Včasih se najamejo poklicni "objokovalci", ki poudarijo občutek izgube, ki ga družina neveste želi javno pokazati. Ker so ženske v svojem življenju še vedno finančno odvisne od moških, slovesnost ob odhodu vključuje nevesto, ki se poslovi od hiše, v kateri je odraščala, a v katero se nikoli več ne bo vrnila kot član te družine, ker je bila nekomu podarjena. Mladoporočenca skupaj z ženinovo družino odideta v cvetlično okrašenem avtu ali palanki, imenovani "doli". Zdaj sta tudi nevesta in ženin že zelo izčrpana in se dušita pod težo svojih čudovitih kostumov.
Dogaja se tudi, da ženina igraje ustrahujejo in okradejo člani nevestine družine, ki jim mora plačati "odkupnino", da bo dobi svoje čevlje nazaj (sezuje jih namreč med slovesnostjo pred svetim ognjem). Celoten proces je tako dolg in tako počasen, da ni čudno, da se ženin pogosto šali, da takega obreda v svojem življenju ne bi več ponovil. Običajno se že svita dan, ko ženin pride s svojo novo nevesto na svoj dom.
Ob prihodu se izvede še en sklop ritualov, nato pa se par odpelje v sobo, kjer je zanju pripravljena postelja, posuta z vrtnicami in lističi jasmina. Tu jih ob spremljavi zbadljivk pustijo same, verjetno zadnjič v njunem življenju in ženinu ob posteljo položijo kozarec mleka, premešanega z afrodiziaki, ta napitek je poznan kot "suhaag raat", za prvo noč v vlogi moža. Okoli tega ritualnega zaključka poroke se je sicer stkala obsežna kultura prvih poročnih noči.
In ob rojstvu prvega otroka se celoten proces vzgoje otroka do poroke začne znova.