Kajuraho
Bilo je zgodnjega februarja leta 1838, ko so mladega oficirja britanske kolonialne vojske Bengalskih inženircev poslali na služenje v centralno Indijo.
Med potjo od Erana do Saguarja mu je njegov indijski služabnik zaupal skrivnost o palačah, ki so jih domačini klicali »Khajrao«. Kapetan T. S. Burt se nenavadnim pripovedim in skušnjavi, da bi razkril resnico o Khajrau, ni mogel upreti, zato je ukazal nenačrtovani postanek svoje enote, sam pa se je odpravil proti vasici, kjer naj bi stali »templji ljubezni«. Vso noč sta potovala s služabnikom, da bi ob sončnem vzhodu prispela do vasi, ki se danes imenuje Khajuraho. Nemudoma sta pričela z raziskovanjem. Burt je v hipu spoznal, da je odkril nekaj, kar bi utegnilo zanimati tudi širšo javnost, zato je svoje bivanje v Khajurahu podaljšal na več dni, vojaškemu štabu v Delhiju pa je poslal sporočilo o odkritju 25 nenavadnih templjev, na pročelju katerih so bile izklesane podobe ljudi v ljubezenskih položajih. Odkritje je šokiralo svet. V Evropi so se kmalu zatem pojavile vesti o indijskih templjih, kjer poganski domačini prakticirajo razvrat in prostitucijo.
Khajuraho se nahaja na sredi poti od nikjer do nikamor. Kdor se danes odpravlja tja, se mora najprej spopasti s kaosom na indijskih cestah, ki se komajda še držijo skupaj, teren pa suvereno obvladujejo težki, hrumeči tovornjaki, ki se jim mora vsa ostala potujoča srenja pravočasno umikati s preozkega cestišča (pozor: v lokalni popotniški knjižici je posebej označeno, da potovanje po cesti ni primerno ob vikendih in praznikih!). Železniška proga se Khajurahu izogne v velikem loku, do prve postaje v Jhansiju je 175 kilometrov ali po indijskih normativih - cel dan vožnje. Edini udobni način, kako prispeti v Khajuraho, je notranja letalska povezava, kajti prav na obrobju vasi je priročno letališče! Za instant turiste, ki si vzamejo le dan dva za ogled slovitih templjev.
Sicer je Khajuraho bolj podoben razpotegnjeni vasici kot pa majhnemu mestecu, čeravno ima svojo pošto, avtobusno in policijsko postajo ter nekaj hotelov in restavracij: povezuje jo glavna ulica s prozaičnim nazivom »Main Road«, ki se na eni strani izteka v lokalno tržnico na drugi strani pa jo prečka »By Pass Road« , ki vodi proti vzhodu, kjer se nahaja Vzhodna skupina templjev. Templji so namreč razdeljeni v tri skupine in se nahajajo na južni strani vasi ter na njenem vzhodnem in zahodnem delu. Od prvotnega števila 85 templjev se jih je do danes ohranilo le še 22, na nekatere pa spominjajo zgolj ruševine. Od daleč templji spominjajo na ogromne kamnite storže, ki jih je nekdo pokončno zapičil v zemljo, kajti zaradi njihove izrezljane površine portalov skorajda ni moč opaziti. Šele, ko se jim približamo, se nam odpre vsa veličina kamnoseških mojstrov preteklih stoletij, ki so svoje mojstrstvo začeli zapisovati v kamen že okoli leta 900 našega štetja. Pod vladavino različnih dinastij in kraljev, ki so se zvrstili na oblasti v naslednjih dveh stoletjih, je število templjev postopoma rastlo, širil pa se je tudi krog božanstev, katerim so bili posvečeni.
Dva najveličastnejša templja sta posvečena bogu ljubezni Kamdeu in njegovemu sovražniku Višnuju in merita v dolžino 30, v širino pa 14 metrov, vsi ostali pa manjšim bogovom in boginjam. Sleherni tempelj pa izžareva eno samo misel, ki Indijce spremlja v vsakodnevni molitvi: Satyam, Shivam, Sundarum – Resnica, Bog, Lepota. To so trije aspekti večnosti, ki so zajeti v eni entiteti – Trimurti (troedinost – kako znano zveni ta izraz!).
Do danes še nihče ni uspel ustrezno odgovoriti na vprašanje, ki se kar samo zastavlja ob pogledu na izklesane kamnite človeške postave, razgaljenih teles, polne poželenja in strastnih objemov: Zakaj pravzaprav sodijo na pročelja teh templjev? Nekateri razlagajo, da je bila v času gradnje templjev v modi svobodna ljubezen in da so reliefi le odraz življenja tistega časa. Malo verjetno za druge, ki poznajo fevdalno ureditev stare Indije. Verska razlaga poudarja božjo podobo sveta, kjer je vsega na pretek in v izobilju, tudi ljubezni, vendar šele tedaj, ko si zaslužimo, da nas bogovi sprejmejo medse. Resnica bo morda nekje vmes – in če parafraziramo zgoraj omenjeni molitveni izrek v ugotovitev: »resnična lepota je božanska« in kot taka vredna brezmejne ljubezni, potem nam bo verjetno lažje razumeti okamenele podobe davne ljubezni.
Na stenah teh templjev se pred našimi očmi odvije široka paleta erotičnih prizorov med moškim in žensko, ki prikazujejo posamezne elemente spolnega akta, pri tem pa se trudijo biti kar se da nazorni in prav nič ne skrivajo intimnih delov telesa, ki sta jih Adam in Eva prikrivala s figovimi listi. Poučijo nas celo o posameznih spolnih položajih in če se poglobimo v razlago božanstev in njihovih partnerjev, ki so upodobljeni v skulpturah, lahko iz nje razberemo elemente incesta, sodomije, poligamije in tudi občevanje z živalmi.
Šokantno? Perverzno? Ali samo posnetek spolne ekstaze in popolne blaženosti?
Na ta vprašanja ima verjetno vsak izmed nas svoj pravilen odgovor. Predstavljajte pa si zadrego, ki bi nastala, če bi si kak ekstatični umetnik zamislil postaviti podoben monument v naši mali deželici. Stanje duha, pač! Vse teme Kama-Sutre so upodobljene v starodavnih skulpturah svetišč tukaj v Khajuraju. Izpričujejo nam čedalje večjo Šivino moč. Porajajoča se nova čaščenja, kakor sta Kayla in Kapalika, pa poglabljata očarajočo čutnost Šivovega kulta.
Ti kamni, ki so se ohranili več kot deset stoletij, nam odkrivajo prizadevanje obdajati ljubezen s čaščenjem in vzvišenimi obredi. Razodevajo nam prvinske človekove strasti: hranitveni in spolni nagon. So pa tudi izraz moči in magične vsebine umetnosti tistih časov.
Tisto, s čimer nas zares očarajo tempeljske figure, so nežne, mehke linije golih teles, polnih oblin in čvrstih mišic, bogato okrašenih z nakitom, ki med seboj gestikulirajo tako očarljivo, da popolnoma izgubimo občutek sramu, ko jih opazujemo - takole inflagranti - kot kakšni voajerji. Ženska telesa v zapeljivih pozah poudarjajo predvsem bujne prsi in elegantne boke, zdi se, kot da bi koketirala z vesoljem, kajti lepota prizorov je tako brezčasna, kot da ne bi bila ujeta v zgodovinski okvir, poln človeških grehov in razvad.
Vloga moških je kljub temu dominantna, poosebljajo bogove in postavljeni so v središče dogajanja, kot izvor življenjske energije in gibalo razvoja. Indija ni nikoli nehala častiti Šivov lingam. Še dandanašnji romajo popotni romarji k svetim krajem, kjer se je prikazoval. Najbolj sloveči kraj – že po svojem vnanjem videzu – je amarnatska jama v himalajskem pogorju. Šivov lingam tam je tri metre visok leden stalagmit in častilci ga krasijo z nageljni. Vendar pa romarji, zamaknjeni ob pogledu na božanski falus, ne vzklikajo bogu ampak boginji, ki ga je sprejemala: »Parvati! Parvati!«
Tako je tudi tukaj v templjih Khajuraha, kjer najdemo boga Krišno, ki po Šivi zadovoljuje svojih tisoč ljubic, imenovanih Gopi. In ohranitev Šivovega čaščenja v družbeni morali v Indijski zgodovini je živa tudi še danes. Recimo v kolektivni ljubezni Murijev, preden stopijo v zakon. To indijsko ljudstvo po svoje najde rešitev iz nevarnosti »spolnih tabujev«, v neki vrsti »vzgoje«, ki jo dobivajo mladi ljudje že v zgodnji mladosti. Ta vzgoja je navajenost na skupne spalnice, imenovane ghotoul. Dečki in deklice uživajo popolno prostost, njihovi spolni radovednosti niso postavljene meje. Strogemu družbenemu redu znotraj ghotoula se pridružuje spolna in splošna vzgoja vsakega posameznega človeka. Posledica takšnega načina življenja je, da pleme Muria ne pozna besede »ljubezen« pa tudi ne besede »poželenje«. Pozitivne strani takega življenja so številne: zakonske zveze so zelo trdne in zvestoba je zelo čislana ter nadzorovana z obredno strogostjo. Ljubosumja ne poznajo, zvestoba je naraven refleks. Pri njih kajpada vlada še zakon plemena.
Ob naslednjem templju, od katerega so ostale le še ruševine, tavata dve deklici, ki vsakega mimoidočega turista poprosita za drobiž, s katerim bi lahko kupili kaj več, kot pa jim nudi le revna kmetija, s katere sta doma. Posvetno življenje onkraj svetišč je pač kruto in trdo. Iznajdljivi vaščani si marsikdaj pomagajo tudi s trgovanjem z nabranimi predmeti in kamnitimi odkruški s teh svetišč. Čeprav so templji ograjeni z visoko ograjo in varovani, si spodaj v vasi z uspešnim barantanjem lahko kupimo del izklesanega telesa ali kamnitega okrasja, ki so nekoč pripadali kakemu bogu ali še bolje – boginji. Lahko bi temu rekli kar - erozija templjev zaradi človeške stiske.
In te stiske je v Indiji polno, na vsakem koraku. Povsod so dlani, obrnjene navzgor in zraven prošnja po majhni, skromni pomoči. Ceste, ulice in svetišča so polna revnih, sestradanih ljudi, ki ne vedo, kako bi prišli do hrane, in prosjačenje je pogosto edina pot do nje. Prav sarkastično je tako izzvenela pripomba obiskovalca iz bogato razvitega dela Evrope, češ, torej v takšno skrajnost vodi na piedestal božanskosti postavljena svobodna ljubezen, ki jo opevajo indijski templji. Kakšno pomanjkanje zgodovinskega spomina! In komu lahko sedaj očitamo perverznost?
Sporočilo, ki nam ga dajejo templji iz Khajuraha, je predvsem v univerzalnosti ljubezni in njenem temeljnem pomenu za človeštvo: človeška ljubezen je povsod enaka, pa naj se kaže v stanju duha ali položaju telesa, je prvo, s čimer obdarimo človekov prihod na ta svet, je osnovno gibalo našega obstoja, in je zadnje, kar nam ostane ob našem odhodu. Je edino darilo, ki ga lahko podarimo, tudi če smo revni, in je edina pot, ki nas vodi do notranjega bogastva.
Med potjo od Erana do Saguarja mu je njegov indijski služabnik zaupal skrivnost o palačah, ki so jih domačini klicali »Khajrao«. Kapetan T. S. Burt se nenavadnim pripovedim in skušnjavi, da bi razkril resnico o Khajrau, ni mogel upreti, zato je ukazal nenačrtovani postanek svoje enote, sam pa se je odpravil proti vasici, kjer naj bi stali »templji ljubezni«. Vso noč sta potovala s služabnikom, da bi ob sončnem vzhodu prispela do vasi, ki se danes imenuje Khajuraho. Nemudoma sta pričela z raziskovanjem. Burt je v hipu spoznal, da je odkril nekaj, kar bi utegnilo zanimati tudi širšo javnost, zato je svoje bivanje v Khajurahu podaljšal na več dni, vojaškemu štabu v Delhiju pa je poslal sporočilo o odkritju 25 nenavadnih templjev, na pročelju katerih so bile izklesane podobe ljudi v ljubezenskih položajih. Odkritje je šokiralo svet. V Evropi so se kmalu zatem pojavile vesti o indijskih templjih, kjer poganski domačini prakticirajo razvrat in prostitucijo.
Khajuraho se nahaja na sredi poti od nikjer do nikamor. Kdor se danes odpravlja tja, se mora najprej spopasti s kaosom na indijskih cestah, ki se komajda še držijo skupaj, teren pa suvereno obvladujejo težki, hrumeči tovornjaki, ki se jim mora vsa ostala potujoča srenja pravočasno umikati s preozkega cestišča (pozor: v lokalni popotniški knjižici je posebej označeno, da potovanje po cesti ni primerno ob vikendih in praznikih!). Železniška proga se Khajurahu izogne v velikem loku, do prve postaje v Jhansiju je 175 kilometrov ali po indijskih normativih - cel dan vožnje. Edini udobni način, kako prispeti v Khajuraho, je notranja letalska povezava, kajti prav na obrobju vasi je priročno letališče! Za instant turiste, ki si vzamejo le dan dva za ogled slovitih templjev.
Sicer je Khajuraho bolj podoben razpotegnjeni vasici kot pa majhnemu mestecu, čeravno ima svojo pošto, avtobusno in policijsko postajo ter nekaj hotelov in restavracij: povezuje jo glavna ulica s prozaičnim nazivom »Main Road«, ki se na eni strani izteka v lokalno tržnico na drugi strani pa jo prečka »By Pass Road« , ki vodi proti vzhodu, kjer se nahaja Vzhodna skupina templjev. Templji so namreč razdeljeni v tri skupine in se nahajajo na južni strani vasi ter na njenem vzhodnem in zahodnem delu. Od prvotnega števila 85 templjev se jih je do danes ohranilo le še 22, na nekatere pa spominjajo zgolj ruševine. Od daleč templji spominjajo na ogromne kamnite storže, ki jih je nekdo pokončno zapičil v zemljo, kajti zaradi njihove izrezljane površine portalov skorajda ni moč opaziti. Šele, ko se jim približamo, se nam odpre vsa veličina kamnoseških mojstrov preteklih stoletij, ki so svoje mojstrstvo začeli zapisovati v kamen že okoli leta 900 našega štetja. Pod vladavino različnih dinastij in kraljev, ki so se zvrstili na oblasti v naslednjih dveh stoletjih, je število templjev postopoma rastlo, širil pa se je tudi krog božanstev, katerim so bili posvečeni.
Dva najveličastnejša templja sta posvečena bogu ljubezni Kamdeu in njegovemu sovražniku Višnuju in merita v dolžino 30, v širino pa 14 metrov, vsi ostali pa manjšim bogovom in boginjam. Sleherni tempelj pa izžareva eno samo misel, ki Indijce spremlja v vsakodnevni molitvi: Satyam, Shivam, Sundarum – Resnica, Bog, Lepota. To so trije aspekti večnosti, ki so zajeti v eni entiteti – Trimurti (troedinost – kako znano zveni ta izraz!).
Do danes še nihče ni uspel ustrezno odgovoriti na vprašanje, ki se kar samo zastavlja ob pogledu na izklesane kamnite človeške postave, razgaljenih teles, polne poželenja in strastnih objemov: Zakaj pravzaprav sodijo na pročelja teh templjev? Nekateri razlagajo, da je bila v času gradnje templjev v modi svobodna ljubezen in da so reliefi le odraz življenja tistega časa. Malo verjetno za druge, ki poznajo fevdalno ureditev stare Indije. Verska razlaga poudarja božjo podobo sveta, kjer je vsega na pretek in v izobilju, tudi ljubezni, vendar šele tedaj, ko si zaslužimo, da nas bogovi sprejmejo medse. Resnica bo morda nekje vmes – in če parafraziramo zgoraj omenjeni molitveni izrek v ugotovitev: »resnična lepota je božanska« in kot taka vredna brezmejne ljubezni, potem nam bo verjetno lažje razumeti okamenele podobe davne ljubezni.
Na stenah teh templjev se pred našimi očmi odvije široka paleta erotičnih prizorov med moškim in žensko, ki prikazujejo posamezne elemente spolnega akta, pri tem pa se trudijo biti kar se da nazorni in prav nič ne skrivajo intimnih delov telesa, ki sta jih Adam in Eva prikrivala s figovimi listi. Poučijo nas celo o posameznih spolnih položajih in če se poglobimo v razlago božanstev in njihovih partnerjev, ki so upodobljeni v skulpturah, lahko iz nje razberemo elemente incesta, sodomije, poligamije in tudi občevanje z živalmi.
Šokantno? Perverzno? Ali samo posnetek spolne ekstaze in popolne blaženosti?
Na ta vprašanja ima verjetno vsak izmed nas svoj pravilen odgovor. Predstavljajte pa si zadrego, ki bi nastala, če bi si kak ekstatični umetnik zamislil postaviti podoben monument v naši mali deželici. Stanje duha, pač! Vse teme Kama-Sutre so upodobljene v starodavnih skulpturah svetišč tukaj v Khajuraju. Izpričujejo nam čedalje večjo Šivino moč. Porajajoča se nova čaščenja, kakor sta Kayla in Kapalika, pa poglabljata očarajočo čutnost Šivovega kulta.
Ti kamni, ki so se ohranili več kot deset stoletij, nam odkrivajo prizadevanje obdajati ljubezen s čaščenjem in vzvišenimi obredi. Razodevajo nam prvinske človekove strasti: hranitveni in spolni nagon. So pa tudi izraz moči in magične vsebine umetnosti tistih časov.
Tisto, s čimer nas zares očarajo tempeljske figure, so nežne, mehke linije golih teles, polnih oblin in čvrstih mišic, bogato okrašenih z nakitom, ki med seboj gestikulirajo tako očarljivo, da popolnoma izgubimo občutek sramu, ko jih opazujemo - takole inflagranti - kot kakšni voajerji. Ženska telesa v zapeljivih pozah poudarjajo predvsem bujne prsi in elegantne boke, zdi se, kot da bi koketirala z vesoljem, kajti lepota prizorov je tako brezčasna, kot da ne bi bila ujeta v zgodovinski okvir, poln človeških grehov in razvad.
Vloga moških je kljub temu dominantna, poosebljajo bogove in postavljeni so v središče dogajanja, kot izvor življenjske energije in gibalo razvoja. Indija ni nikoli nehala častiti Šivov lingam. Še dandanašnji romajo popotni romarji k svetim krajem, kjer se je prikazoval. Najbolj sloveči kraj – že po svojem vnanjem videzu – je amarnatska jama v himalajskem pogorju. Šivov lingam tam je tri metre visok leden stalagmit in častilci ga krasijo z nageljni. Vendar pa romarji, zamaknjeni ob pogledu na božanski falus, ne vzklikajo bogu ampak boginji, ki ga je sprejemala: »Parvati! Parvati!«
Tako je tudi tukaj v templjih Khajuraha, kjer najdemo boga Krišno, ki po Šivi zadovoljuje svojih tisoč ljubic, imenovanih Gopi. In ohranitev Šivovega čaščenja v družbeni morali v Indijski zgodovini je živa tudi še danes. Recimo v kolektivni ljubezni Murijev, preden stopijo v zakon. To indijsko ljudstvo po svoje najde rešitev iz nevarnosti »spolnih tabujev«, v neki vrsti »vzgoje«, ki jo dobivajo mladi ljudje že v zgodnji mladosti. Ta vzgoja je navajenost na skupne spalnice, imenovane ghotoul. Dečki in deklice uživajo popolno prostost, njihovi spolni radovednosti niso postavljene meje. Strogemu družbenemu redu znotraj ghotoula se pridružuje spolna in splošna vzgoja vsakega posameznega človeka. Posledica takšnega načina življenja je, da pleme Muria ne pozna besede »ljubezen« pa tudi ne besede »poželenje«. Pozitivne strani takega življenja so številne: zakonske zveze so zelo trdne in zvestoba je zelo čislana ter nadzorovana z obredno strogostjo. Ljubosumja ne poznajo, zvestoba je naraven refleks. Pri njih kajpada vlada še zakon plemena.
Ob naslednjem templju, od katerega so ostale le še ruševine, tavata dve deklici, ki vsakega mimoidočega turista poprosita za drobiž, s katerim bi lahko kupili kaj več, kot pa jim nudi le revna kmetija, s katere sta doma. Posvetno življenje onkraj svetišč je pač kruto in trdo. Iznajdljivi vaščani si marsikdaj pomagajo tudi s trgovanjem z nabranimi predmeti in kamnitimi odkruški s teh svetišč. Čeprav so templji ograjeni z visoko ograjo in varovani, si spodaj v vasi z uspešnim barantanjem lahko kupimo del izklesanega telesa ali kamnitega okrasja, ki so nekoč pripadali kakemu bogu ali še bolje – boginji. Lahko bi temu rekli kar - erozija templjev zaradi človeške stiske.
In te stiske je v Indiji polno, na vsakem koraku. Povsod so dlani, obrnjene navzgor in zraven prošnja po majhni, skromni pomoči. Ceste, ulice in svetišča so polna revnih, sestradanih ljudi, ki ne vedo, kako bi prišli do hrane, in prosjačenje je pogosto edina pot do nje. Prav sarkastično je tako izzvenela pripomba obiskovalca iz bogato razvitega dela Evrope, češ, torej v takšno skrajnost vodi na piedestal božanskosti postavljena svobodna ljubezen, ki jo opevajo indijski templji. Kakšno pomanjkanje zgodovinskega spomina! In komu lahko sedaj očitamo perverznost?
Sporočilo, ki nam ga dajejo templji iz Khajuraha, je predvsem v univerzalnosti ljubezni in njenem temeljnem pomenu za človeštvo: človeška ljubezen je povsod enaka, pa naj se kaže v stanju duha ali položaju telesa, je prvo, s čimer obdarimo človekov prihod na ta svet, je osnovno gibalo našega obstoja, in je zadnje, kar nam ostane ob našem odhodu. Je edino darilo, ki ga lahko podarimo, tudi če smo revni, in je edina pot, ki nas vodi do notranjega bogastva.