Kastni sistem v Indiji
Kastna družbena ureditev, ki deli ljudi na štiri stanove - kaste ali varne - se je v Indiji razvila že pred približno 3000 leti. Čeprav je indijska vlada takšno delitev zakonsko prepovedala, je le-ta še vedno sestavni del njihove družbe. Danes je v Indiji okli 3000 različnih kast in podkast.
Nekateri zagovarjajo kastni družbeni sistem in v njem vidijo naslednje prednosti:
- vsakdo ve, »kje je njegovo mesto«
- zagotovljena družbena stabilnost
- zelo močne identitete med člani posameznih kast
- povezanost z močnimi religioznimi vezmi
- urejena delitev dela
- ohranjanje »kapitalske akumulacije«
Pomankljivosti kastnega sistema pa naj bi bile naslednje:
- visoka stopnja neenakosti
- velika stopnja togosti
- pomanjkanje družbene mobilnosti
- pogosta uporaba sile
- dušeča konformnost
- pomanjkanje individualizma
- omalovaževanje podrejenih
- počasne družbene spremembe
Po navodilih svetih spisov je znano, da naj bi se ljudje razvrščali v stanove glede na osebnostne lastnosti, vendar tega ne upoštevajo več; za pripadnike določenega stanu se imajo zgolj zaradi rojstva v določeni družini (stan podedujejo). Izvorni sistem je bil urejen tako, da je moral biti vsak pripadnik določene kaste usposobljen za svoje delo (nekaj podobnega zahodni srednjeveški cehovski delitvi), kasneje pa so ga kastni brahmane spremenili v dednega, da bi ohranili in utrdili svoj ugledni položaj.
Stanovi kastnega sistema:
- brahmani; (svečeniki, učitelji, ministri, zdravniki)
- kšatrije; (državni voditelji, sodniki, poklicni vojaki, policaji)
- vajšje; (poslovneži, trgovci, kmetje)
- šudre; (delavci vseh vrst)
Prvi trije razredi se od četrtega popolnoma ločijo po tem, da so dvakrat rojeni ali uvedeni. Nosijo sveto vrvico kot zunanje znamenje nadrejenega položaja. Poleg tega se posamezne rodovne skupine delijo še na čiste ali nečiste, glede na obredno čistost ali nečistost kot posledico mešanja z drugo skupino.
Opravila posameznih kast, zlasti v večmilijonskih mestih, niso strogo določena. Tako se lahko na primer brahmani ukvarjajo tudi s kuhanjem čaja na ulici, kšatrije lahko končajo kot obubožani kmetje, vajšje kot bogati industrijalci in šudre kot premožni trgovci. Ljudje, ki pripadajo kastam, imajo nad nedotakljivimi številčno premoč, ki jo izrabljajo za obvladovanje in usmerjanje njihovega življenja. S tem, ko nedotakljive izkoriščajo za poceni ali celo brezplačno delovno silo in jim onemogočija kupovanje zemlje, si ustvarijo idealne razmere za hitro bogatenje.
Vedska družba pozna tudi delitev, ki se nanaša na življenjska obdobja:
- brahmačari; študentsko obdobje
- grihastha; odbobje zakonskega življenja
- vanaprastha; upokojensko obdobje
- sannjasi; obdobje odrekanja
Hindujci v življenju opravijo do šestnajst obredov (samskar) ali zakramentov, da bi duhovno napredovali. Prvi obred je posvetitev med spočetjem, zadnji pa je pogrebni obred. Za dosledne hindujce je značilno vegetarijanstvo. Ne jedo mesa, rib in jajc, pogosto odklanjajo tudi česen in čebulo, hrano pa pred jedjo darujejo božanstvom. Izročilo tistim, ki niso vegetarijanci, priporoča, naj se izogibajo vsaj uživanju govedine, kajti prav krave imajo pomembno mesto v hindujski tradiciji. Duše, ki so se znašle v telesih krav ali volov, bodo namreč že v naslednjem življenju dobile človeška telesa. Uboj krave je zato enakovreden umoru človeka.
Kasta nedotakljivih:
Pripadniki nedotakljivih, kot jih imenujejo druge indijske kaste, oziroma daliti ali zatirani, kot imenujejo sami sebe, predstavljajo približno eno petino (okoli 250 milijonov) milijardnega prebivalstva Indije. Sami ne pripadajo nobeni izmed kast, kar je vzrok, da jih drugi obravnavajo kot nečiste, nedotakljive in umazane. Njihova usoda je utemeljena s slabimi dejanji iz prejšnjih življenj, z zakonom karme, kot pravijo drugi in to uporabljajo kot izgovor za pomiritev svoje vesti.
Za prebitje tega večnega začaranega kroga izkoriščanja in ureditev njihovega družbenega položaja se je še v času angleške kolonialne uprave Indije zavzemal Mahatma Gandhi. Z gladovno stavko leta 1932 je opozoril na sramoten družbeni položaj nedotakljivih, ki jih je sam imenoval haridžani ali otroci boga. Že po enem dnevu gladovne stavke je Gandhi začel dobivati obvestila iz celotne Indije o odprtju templjev in vodnjakov nedotakljivim. Vsaj teoretična možnost za konec izkoriščanja se jim je ponudila šele z začetkom indijske neodvisnosti leta 1948, ko je indijska vlada z ustavo razveljavila kastni družbeni red in prepovedala nedotakljivost.
Kljub temu pa je kastna neenakost še vedno značilnost Indije. Nedotakljivim tudi danes odrekajo temeljne človekove pravice. Še vedno ne morejo kupiti zemlje, delajo v ponižujočih delovnih razmerah in so dan na dan tarča zlorab ter ponižanj policije, lokalnih uradnikov ter pripadnikov višjih kast. Nedotakljivi so tisti, ki še vedno ne smejo prestopiti črte, ki razmejuje njihov del vasi od tistega dela, ki pripada višjim kastam. So tudi del prebivalstva, ki ne sme uporabljati istih vodnjakov ter obiskovati istih templjev kakor pripadniki višjih kast.
Za nedotakljive je značilno tudi, da je mleko, ki ga molzejo sami in prihaja iz krave, ki jim pripada, nečisto. Izobčenci se preživljajo kot čistilci javnih stranišč ali pa kot zbiralci različnih še uporabnih odpadkov z mestnih smetišč. Opravljajo najrazličnejša težaška ter umazana dela, ki se jim drugi izogibajo. Predmestni srednji sloj si pred tem zatiska oči in se pretvarja, da izobčenci sploh ne obstajajo.
Modernizacija Indije ni pripomogla k zmanjšanju krutosti in izkoriščanja nedotakljivih. Več kakor 40 milijonov jih je ujetih v suženjska delovna razmerja v kamnolomih, na poljih ali v tovarnah in kar 15 milijonov od tega je otrok, poleg katerih so prizadete predvsem ženske, ki so nenehno podvržene različnim vrstam zlorab kot sta posilstvo in pretepanje.
Značilen primer je lahko Krišnaveni, pripadnica nedotakljivih, za katero je izobčenost del življenja, odkar se je s sramotnimi deli začel ukvarjati njen oče. Sama je prestopila to mejo po smrti svojega moža, ko je zato, da bi prehranila družino, začela pobirati trupla. Vrnitev v družbo za njo več ni mogoča, saj je nikoli več nihče ne bo najel za opravljanje katerega koli drugega dela. Zaradi prihodnosti svojih otrok je prisiljena vztrajati. Viri navajajo, da njene še tako temne oči postanejo še temnejše in bolj napete ob pripovedovanju lastne osamljenosti sredi kaotičnega življenja v slumih. Verjetno bi prizori iz življenja Krišnaveni ter njej podobnih morali biti vsem nam kot opozorilo, da je naš vsakdanjik neprecenljivo lep ter da se še sami ne zavedamo, kako smo lahko srečni, da živimo tukaj, kjer smo, kajti redki izmed nas poznajo bedo, ki jih pripadniki nedotakljivih prenašajo iz dneva v dan.
Izobčenost je v Indiji dedna in se prenaša iz roda v rod. Napredovanje po lestvici je sicer zelo težavno, vendar pa ni nemogoče. Vse več je nedotakljivih, ki se prebijejo ob pomoči medkastnih porok in izobrazbe. Najboljši primer, da nedotakljivim le niso vsa vrata v boljši svet zaprta je nekdanji indijski predsednik R. Narayana, ki je kljub nemogočim razmeram v katerih se je rodil, uspel v bleščeči diplomatski karieri. Njegov primer naj bi bil vodilo drugim v njihovem boju za socialno enakopravnost in človečnost medsebojnih odnosov v indijski družbi.
Spori med kastami in nedotakljivimi:
V zadnjih letih se spori in trenja med izobčenci in pripadniki kast stopnjujejo, saj je nekaterim nedotakljivim dovolj nenehnega sklanjanja glave in poslušanja ukazov. Borijo se proti krivični družbeni ureditvi ter zahtevajo svoje pravice in enakopravnost. Znani so primeri, ko se je konflikt med tema dvema nasprotnikoma sprevrgel v pravo kastno vojno, kjer so oboroženi pripadniki obeh skupin napadali vasi, zažigali domove in se znašali nad nedolžnimi. Večina izobčenih pa se kljub temu povezuje med seboj v skupine, ki se zavzemajo za mirno in politično rešitev njihovega družbenega statusa, za večje mezde in pravičnejšo delitev zemlje.
Pomembnejši hindujci in njihova gibanja:
- Rammohan Roj; je »oče moderne Indije«, saj je skušal reformirati hinduizem tako, da je utrdil hinduistične vrednote.
- Šri Ramakrišna; duhovnik, ki je znan po svojih misijonarskih, socialnih ter vzgojno – izobraževalnih delih. Kar se tiče same religije; Bog se po njegovo pojavlja na različne načine – kot »nebeška mati«, Sita, Rama, Krišna, Mohamed in Jezus Kristus.
- Vivekananda; je oseba, kateri gre zasluga za mednarodno razširjenost gibanja Ramakrišna in je človek, ki je sprejel kaste kot del naravnega reda, toda zavračal je prednost, ki izhaja iz kastnega razločevanja. Namesto tega je zagovarjal enake možnosti za vse.
- Mahatma Gandhi; svoje življeje je posvetil boju za neodvisnost Indije ter boljše življenjske pogoje v svoji deželi. Zavrnil je kastni sistem, še posebej pa se je zavzemal za pripadnike nedotakljivih.
Nekateri zagovarjajo kastni družbeni sistem in v njem vidijo naslednje prednosti:
- vsakdo ve, »kje je njegovo mesto«
- zagotovljena družbena stabilnost
- zelo močne identitete med člani posameznih kast
- povezanost z močnimi religioznimi vezmi
- urejena delitev dela
- ohranjanje »kapitalske akumulacije«
Pomankljivosti kastnega sistema pa naj bi bile naslednje:
- visoka stopnja neenakosti
- velika stopnja togosti
- pomanjkanje družbene mobilnosti
- pogosta uporaba sile
- dušeča konformnost
- pomanjkanje individualizma
- omalovaževanje podrejenih
- počasne družbene spremembe
Po navodilih svetih spisov je znano, da naj bi se ljudje razvrščali v stanove glede na osebnostne lastnosti, vendar tega ne upoštevajo več; za pripadnike določenega stanu se imajo zgolj zaradi rojstva v določeni družini (stan podedujejo). Izvorni sistem je bil urejen tako, da je moral biti vsak pripadnik določene kaste usposobljen za svoje delo (nekaj podobnega zahodni srednjeveški cehovski delitvi), kasneje pa so ga kastni brahmane spremenili v dednega, da bi ohranili in utrdili svoj ugledni položaj.
Stanovi kastnega sistema:
- brahmani; (svečeniki, učitelji, ministri, zdravniki)
- kšatrije; (državni voditelji, sodniki, poklicni vojaki, policaji)
- vajšje; (poslovneži, trgovci, kmetje)
- šudre; (delavci vseh vrst)
Prvi trije razredi se od četrtega popolnoma ločijo po tem, da so dvakrat rojeni ali uvedeni. Nosijo sveto vrvico kot zunanje znamenje nadrejenega položaja. Poleg tega se posamezne rodovne skupine delijo še na čiste ali nečiste, glede na obredno čistost ali nečistost kot posledico mešanja z drugo skupino.
Opravila posameznih kast, zlasti v večmilijonskih mestih, niso strogo določena. Tako se lahko na primer brahmani ukvarjajo tudi s kuhanjem čaja na ulici, kšatrije lahko končajo kot obubožani kmetje, vajšje kot bogati industrijalci in šudre kot premožni trgovci. Ljudje, ki pripadajo kastam, imajo nad nedotakljivimi številčno premoč, ki jo izrabljajo za obvladovanje in usmerjanje njihovega življenja. S tem, ko nedotakljive izkoriščajo za poceni ali celo brezplačno delovno silo in jim onemogočija kupovanje zemlje, si ustvarijo idealne razmere za hitro bogatenje.
Vedska družba pozna tudi delitev, ki se nanaša na življenjska obdobja:
- brahmačari; študentsko obdobje
- grihastha; odbobje zakonskega življenja
- vanaprastha; upokojensko obdobje
- sannjasi; obdobje odrekanja
Hindujci v življenju opravijo do šestnajst obredov (samskar) ali zakramentov, da bi duhovno napredovali. Prvi obred je posvetitev med spočetjem, zadnji pa je pogrebni obred. Za dosledne hindujce je značilno vegetarijanstvo. Ne jedo mesa, rib in jajc, pogosto odklanjajo tudi česen in čebulo, hrano pa pred jedjo darujejo božanstvom. Izročilo tistim, ki niso vegetarijanci, priporoča, naj se izogibajo vsaj uživanju govedine, kajti prav krave imajo pomembno mesto v hindujski tradiciji. Duše, ki so se znašle v telesih krav ali volov, bodo namreč že v naslednjem življenju dobile človeška telesa. Uboj krave je zato enakovreden umoru človeka.
Kasta nedotakljivih:
Pripadniki nedotakljivih, kot jih imenujejo druge indijske kaste, oziroma daliti ali zatirani, kot imenujejo sami sebe, predstavljajo približno eno petino (okoli 250 milijonov) milijardnega prebivalstva Indije. Sami ne pripadajo nobeni izmed kast, kar je vzrok, da jih drugi obravnavajo kot nečiste, nedotakljive in umazane. Njihova usoda je utemeljena s slabimi dejanji iz prejšnjih življenj, z zakonom karme, kot pravijo drugi in to uporabljajo kot izgovor za pomiritev svoje vesti.
Za prebitje tega večnega začaranega kroga izkoriščanja in ureditev njihovega družbenega položaja se je še v času angleške kolonialne uprave Indije zavzemal Mahatma Gandhi. Z gladovno stavko leta 1932 je opozoril na sramoten družbeni položaj nedotakljivih, ki jih je sam imenoval haridžani ali otroci boga. Že po enem dnevu gladovne stavke je Gandhi začel dobivati obvestila iz celotne Indije o odprtju templjev in vodnjakov nedotakljivim. Vsaj teoretična možnost za konec izkoriščanja se jim je ponudila šele z začetkom indijske neodvisnosti leta 1948, ko je indijska vlada z ustavo razveljavila kastni družbeni red in prepovedala nedotakljivost.
Kljub temu pa je kastna neenakost še vedno značilnost Indije. Nedotakljivim tudi danes odrekajo temeljne človekove pravice. Še vedno ne morejo kupiti zemlje, delajo v ponižujočih delovnih razmerah in so dan na dan tarča zlorab ter ponižanj policije, lokalnih uradnikov ter pripadnikov višjih kast. Nedotakljivi so tisti, ki še vedno ne smejo prestopiti črte, ki razmejuje njihov del vasi od tistega dela, ki pripada višjim kastam. So tudi del prebivalstva, ki ne sme uporabljati istih vodnjakov ter obiskovati istih templjev kakor pripadniki višjih kast.
Za nedotakljive je značilno tudi, da je mleko, ki ga molzejo sami in prihaja iz krave, ki jim pripada, nečisto. Izobčenci se preživljajo kot čistilci javnih stranišč ali pa kot zbiralci različnih še uporabnih odpadkov z mestnih smetišč. Opravljajo najrazličnejša težaška ter umazana dela, ki se jim drugi izogibajo. Predmestni srednji sloj si pred tem zatiska oči in se pretvarja, da izobčenci sploh ne obstajajo.
Modernizacija Indije ni pripomogla k zmanjšanju krutosti in izkoriščanja nedotakljivih. Več kakor 40 milijonov jih je ujetih v suženjska delovna razmerja v kamnolomih, na poljih ali v tovarnah in kar 15 milijonov od tega je otrok, poleg katerih so prizadete predvsem ženske, ki so nenehno podvržene različnim vrstam zlorab kot sta posilstvo in pretepanje.
Značilen primer je lahko Krišnaveni, pripadnica nedotakljivih, za katero je izobčenost del življenja, odkar se je s sramotnimi deli začel ukvarjati njen oče. Sama je prestopila to mejo po smrti svojega moža, ko je zato, da bi prehranila družino, začela pobirati trupla. Vrnitev v družbo za njo več ni mogoča, saj je nikoli več nihče ne bo najel za opravljanje katerega koli drugega dela. Zaradi prihodnosti svojih otrok je prisiljena vztrajati. Viri navajajo, da njene še tako temne oči postanejo še temnejše in bolj napete ob pripovedovanju lastne osamljenosti sredi kaotičnega življenja v slumih. Verjetno bi prizori iz življenja Krišnaveni ter njej podobnih morali biti vsem nam kot opozorilo, da je naš vsakdanjik neprecenljivo lep ter da se še sami ne zavedamo, kako smo lahko srečni, da živimo tukaj, kjer smo, kajti redki izmed nas poznajo bedo, ki jih pripadniki nedotakljivih prenašajo iz dneva v dan.
Izobčenost je v Indiji dedna in se prenaša iz roda v rod. Napredovanje po lestvici je sicer zelo težavno, vendar pa ni nemogoče. Vse več je nedotakljivih, ki se prebijejo ob pomoči medkastnih porok in izobrazbe. Najboljši primer, da nedotakljivim le niso vsa vrata v boljši svet zaprta je nekdanji indijski predsednik R. Narayana, ki je kljub nemogočim razmeram v katerih se je rodil, uspel v bleščeči diplomatski karieri. Njegov primer naj bi bil vodilo drugim v njihovem boju za socialno enakopravnost in človečnost medsebojnih odnosov v indijski družbi.
Spori med kastami in nedotakljivimi:
V zadnjih letih se spori in trenja med izobčenci in pripadniki kast stopnjujejo, saj je nekaterim nedotakljivim dovolj nenehnega sklanjanja glave in poslušanja ukazov. Borijo se proti krivični družbeni ureditvi ter zahtevajo svoje pravice in enakopravnost. Znani so primeri, ko se je konflikt med tema dvema nasprotnikoma sprevrgel v pravo kastno vojno, kjer so oboroženi pripadniki obeh skupin napadali vasi, zažigali domove in se znašali nad nedolžnimi. Večina izobčenih pa se kljub temu povezuje med seboj v skupine, ki se zavzemajo za mirno in politično rešitev njihovega družbenega statusa, za večje mezde in pravičnejšo delitev zemlje.
Pomembnejši hindujci in njihova gibanja:
- Rammohan Roj; je »oče moderne Indije«, saj je skušal reformirati hinduizem tako, da je utrdil hinduistične vrednote.
- Šri Ramakrišna; duhovnik, ki je znan po svojih misijonarskih, socialnih ter vzgojno – izobraževalnih delih. Kar se tiče same religije; Bog se po njegovo pojavlja na različne načine – kot »nebeška mati«, Sita, Rama, Krišna, Mohamed in Jezus Kristus.
- Vivekananda; je oseba, kateri gre zasluga za mednarodno razširjenost gibanja Ramakrišna in je človek, ki je sprejel kaste kot del naravnega reda, toda zavračal je prednost, ki izhaja iz kastnega razločevanja. Namesto tega je zagovarjal enake možnosti za vse.
- Mahatma Gandhi; svoje življeje je posvetil boju za neodvisnost Indije ter boljše življenjske pogoje v svoji deželi. Zavrnil je kastni sistem, še posebej pa se je zavzemal za pripadnike nedotakljivih.