Blog Archives

Kastni sistem

4/11/2021

Kastni sistem v Indiji

Kastna družbena ureditev, ki deli ljudi na štiri stanove - kaste ali varne - se je v Indiji razvila že pred približno 3000 leti. Čeprav je indijska vlada takšno delitev zakonsko prepovedala, je le-ta še vedno sestavni del njihove družbe. Danes je v Indiji okli 3000 različnih kast in podkast.

Nekateri zagovarjajo kastni družbeni sistem in v njem vidijo naslednje prednosti:

-       vsakdo ve, »kje je njegovo mesto«
-       zagotovljena družbena stabilnost
-       zelo močne identitete med člani posameznih kast
-       povezanost z močnimi religioznimi vezmi
-       urejena delitev dela
-       ohranjanje »kapitalske akumulacije«

Pomankljivosti kastnega sistema pa naj bi bile naslednje:

-       visoka stopnja neenakosti
-       velika stopnja togosti
-       pomanjkanje družbene mobilnosti
-       pogosta uporaba sile
-       dušeča konformnost
-       pomanjkanje individualizma
-       omalovaževanje podrejenih
-       počasne družbene spremembe

Po navodilih svetih spisov je znano, da naj bi se ljudje razvrščali v stanove glede na osebnostne lastnosti, vendar tega ne upoštevajo več; za pripadnike določenega stanu se imajo zgolj zaradi rojstva v določeni družini (stan podedujejo). Izvorni sistem je bil urejen tako, da je moral biti vsak pripadnik določene kaste usposobljen za svoje delo (nekaj podobnega zahodni srednjeveški cehovski delitvi), kasneje pa so ga kastni brahmane spremenili v dednega, da bi ohranili in utrdili svoj ugledni položaj.

Stanovi kastnega sistema:

-       brahmani; (svečeniki, učitelji, ministri, zdravniki)
-       kšatrije; (državni voditelji, sodniki, poklicni vojaki, policaji)
-       vajšje; (poslovneži, trgovci, kmetje)
-       šudre; (delavci vseh vrst)

Prvi trije razredi se od četrtega popolnoma ločijo po tem, da so dvakrat rojeni ali uvedeni. Nosijo sveto vrvico kot zunanje znamenje nadrejenega položaja. Poleg tega se posamezne rodovne skupine delijo še na čiste ali nečiste, glede na obredno čistost ali nečistost kot posledico mešanja z drugo skupino.

Opravila posameznih kast, zlasti v večmilijonskih mestih, niso strogo določena. Tako se lahko na primer brahmani ukvarjajo tudi s kuhanjem čaja na ulici, kšatrije lahko končajo kot obubožani kmetje, vajšje kot bogati industrijalci in šudre kot premožni trgovci. Ljudje, ki pripadajo kastam, imajo nad nedotakljivimi številčno premoč, ki jo izrabljajo za obvladovanje in usmerjanje njihovega življenja. S tem, ko nedotakljive izkoriščajo za poceni ali celo brezplačno delovno silo in jim onemogočija kupovanje zemlje, si ustvarijo idealne razmere za hitro bogatenje.

Vedska družba pozna tudi delitev, ki se nanaša na življenjska obdobja:

-       brahmačari; študentsko obdobje
-       grihastha; odbobje zakonskega življenja
-       vanaprastha; upokojensko obdobje
-       sannjasi; obdobje odrekanja

Hindujci v življenju opravijo do šestnajst obredov (samskar) ali zakramentov, da bi duhovno napredovali. Prvi obred je posvetitev med spočetjem, zadnji pa je pogrebni obred. Za dosledne hindujce je značilno vegetarijanstvo. Ne jedo mesa, rib in jajc, pogosto odklanjajo tudi česen in čebulo, hrano pa pred jedjo darujejo božanstvom. Izročilo tistim, ki niso vegetarijanci, priporoča, naj se izogibajo vsaj uživanju govedine, kajti prav krave imajo pomembno mesto v hindujski tradiciji. Duše, ki so se znašle v telesih krav ali volov, bodo namreč že v naslednjem življenju dobile človeška telesa. Uboj krave je zato enakovreden umoru človeka.

Kasta nedotakljivih:

Pripadniki nedotakljivih, kot jih imenujejo druge indijske kaste, oziroma daliti ali zatirani, kot imenujejo sami sebe, predstavljajo približno eno petino (okoli 250 milijonov) milijardnega prebivalstva Indije. Sami ne pripadajo nobeni izmed kast, kar je vzrok, da jih drugi obravnavajo kot nečiste, nedotakljive in umazane. Njihova usoda je utemeljena s slabimi dejanji iz prejšnjih življenj, z zakonom karme, kot pravijo drugi in to uporabljajo kot izgovor za pomiritev svoje vesti.

Za prebitje tega večnega začaranega kroga izkoriščanja in ureditev njihovega družbenega položaja se je še v času angleške kolonialne uprave Indije zavzemal Mahatma Gandhi. Z gladovno stavko leta 1932 je opozoril na sramoten družbeni položaj nedotakljivih, ki jih je sam imenoval haridžani ali otroci boga. Že po enem dnevu gladovne stavke je Gandhi začel dobivati obvestila iz celotne Indije o odprtju templjev in vodnjakov nedotakljivim. Vsaj teoretična možnost za konec izkoriščanja se jim je ponudila šele z začetkom indijske neodvisnosti leta 1948, ko je indijska vlada z ustavo razveljavila kastni družbeni red in prepovedala nedotakljivost.

Kljub temu pa je kastna neenakost še vedno značilnost Indije. Nedotakljivim tudi danes odrekajo temeljne človekove pravice. Še vedno ne morejo kupiti zemlje, delajo v ponižujočih delovnih razmerah in so dan na dan tarča zlorab ter ponižanj policije, lokalnih uradnikov ter pripadnikov višjih kast. Nedotakljivi so tisti, ki še vedno ne smejo prestopiti črte, ki razmejuje njihov del vasi od tistega dela, ki pripada višjim kastam. So tudi del prebivalstva, ki ne sme uporabljati istih vodnjakov ter obiskovati istih templjev kakor pripadniki višjih kast.

Za nedotakljive je značilno tudi, da je mleko, ki ga molzejo sami in prihaja iz krave, ki jim pripada, nečisto. Izobčenci se preživljajo kot čistilci javnih stranišč ali pa kot zbiralci različnih še uporabnih odpadkov z mestnih smetišč. Opravljajo najrazličnejša težaška ter umazana dela, ki se jim drugi izogibajo. Predmestni srednji sloj si pred tem zatiska oči in se pretvarja, da izobčenci sploh ne obstajajo.

Modernizacija Indije ni pripomogla k zmanjšanju krutosti in izkoriščanja nedotakljivih. Več kakor 40 milijonov jih je ujetih v suženjska delovna razmerja v kamnolomih, na poljih ali v tovarnah in kar 15 milijonov od tega je otrok, poleg katerih so prizadete predvsem ženske, ki so nenehno podvržene različnim vrstam zlorab kot sta posilstvo in pretepanje.

Značilen primer je lahko Krišnaveni, pripadnica nedotakljivih, za katero je izobčenost del življenja, odkar se je  s sramotnimi deli začel ukvarjati njen oče. Sama je prestopila to mejo po smrti svojega moža, ko je zato, da bi prehranila družino, začela pobirati trupla. Vrnitev v družbo za njo več ni mogoča, saj je nikoli več nihče ne bo najel za opravljanje katerega koli drugega dela. Zaradi prihodnosti svojih otrok je prisiljena vztrajati. Viri navajajo, da njene še tako temne oči postanejo še temnejše in bolj napete ob pripovedovanju lastne osamljenosti sredi kaotičnega življenja v slumih. Verjetno bi prizori iz življenja Krišnaveni ter njej podobnih morali biti vsem nam kot opozorilo, da je naš vsakdanjik neprecenljivo lep ter da se še sami ne zavedamo, kako smo lahko srečni, da živimo tukaj, kjer smo, kajti redki izmed nas poznajo bedo, ki jih pripadniki nedotakljivih prenašajo iz dneva v dan.

Izobčenost je v Indiji dedna in se prenaša iz roda v rod. Napredovanje po lestvici je sicer zelo težavno, vendar pa ni nemogoče. Vse več je nedotakljivih, ki se prebijejo ob pomoči medkastnih porok in izobrazbe. Najboljši primer, da nedotakljivim le niso vsa vrata v boljši svet zaprta je nekdanji indijski predsednik R. Narayana, ki je kljub nemogočim razmeram v katerih se je rodil, uspel v bleščeči diplomatski karieri. Njegov primer naj bi bil vodilo drugim v njihovem boju za socialno enakopravnost in človečnost medsebojnih odnosov v indijski družbi.

Spori med kastami in nedotakljivimi:

V zadnjih letih se spori in trenja med izobčenci in pripadniki kast stopnjujejo, saj je nekaterim nedotakljivim dovolj nenehnega sklanjanja glave in poslušanja ukazov. Borijo se proti krivični družbeni ureditvi ter zahtevajo svoje pravice in enakopravnost. Znani so primeri, ko se je konflikt med tema dvema nasprotnikoma sprevrgel v pravo kastno vojno, kjer so oboroženi pripadniki obeh skupin napadali vasi, zažigali domove in se znašali nad nedolžnimi. Večina izobčenih pa se kljub temu povezuje med seboj v skupine, ki se zavzemajo za mirno in politično rešitev njihovega družbenega statusa, za večje mezde in pravičnejšo delitev zemlje.

Pomembnejši hindujci in njihova gibanja:

- Rammohan Roj; je  »oče moderne Indije«, saj je skušal reformirati hinduizem tako, da je utrdil hinduistične vrednote.
- Šri Ramakrišna; duhovnik, ki je znan po svojih misijonarskih, socialnih ter vzgojno – izobraževalnih delih. Kar se tiče same religije; Bog se po njegovo pojavlja na različne načine – kot »nebeška mati«, Sita, Rama, Krišna, Mohamed in Jezus Kristus.
- Vivekananda; je oseba, kateri gre zasluga za mednarodno razširjenost gibanja Ramakrišna in je človek, ki je sprejel kaste kot del naravnega reda, toda zavračal je prednost, ki izhaja iz kastnega razločevanja. Namesto tega je zagovarjal enake možnosti za vse.
- Mahatma Gandhi; svoje življeje je posvetil boju za neodvisnost Indije ter boljše življenjske pogoje v svoji deželi. Zavrnil je kastni sistem, še posebej pa se je zavzemal za pripadnike nedotakljivih.

0 Comments

Nasprotja

3/11/2021

0 Comments

Indijska nasprotja

Kdor ima rad Indijo, ve, da pravzaprav ne ve, zakaj jo ima rad. Umazana je, revna, okužena, včasih tatinska in lažniva, pogosto smrdljiva, pokvarjena, neusmiljena in brezbrižna. Ko jo enkrat spoznaš, ne moreš več brez nje. Trpiš, če si daleč. Toda taka je ljubezen – nagonska, nerazložljiva, nesebična.
Zaljubljen ne slišiš razuma, ne bojiš se ničesar, pripravljen si na vse. Zaljubljen si opit od svobode, čutiš, da bi lahko objel ves svet, in zdi se ti, da te ves svet objema. Če je ne zasovražiš ob prvem vtisu, te Indija prav kmalu navduši, v njej se počutiš del stvarstva. V Indiji se nikoli ne počutiš samega, nikoli povsem ločenega od drugih. In to je njen čar.

Pred tisočletji so njeni modreci, rišiji, »tisti, ki vidijo«, zaslutili, da je življenje eno, in to izkustvo, religiozno obnavljano iz roda v rod, je bistvo velikega prispevka Indije človeški omiki in razvoju človeške zavesti. Vsako življenje, moje in življenje drevesa, je del celote tisoče oblik, ki so življenje.
To je misel, ki je v Indiji ni treba misliti, saj je v skupnem občutju ljudi in v zraku, ki ga dihajo. Že to, da si tam, te nezavedno uglaša s tem starodavnim videnjem. Zlahka dosežeš valovno dolžino z novimi zvoki in novimi razsežnostmi. V Indiji si drugačen kot drugje. Navdajajo te drugačna čustva. Misliš drugačne misli.

V Indiji ne zaznavajo časa kot premočrtnega, ampak kot krožnega, zato preteklost, sedanjost in prihodnost nimajo take vrednosti kot pri nas. Glede na to, da se vse ponavlja in napredovanje velja za čisto iluzijo, napredek ni cilj človeškega delovanja. Stvarnosti, zaznane s čuti, Indija na splošno ne dojema kot resnične – ni »najvišja stvarnost« - zato prebuja, čeprav ne verjameš v vse to, občutje ravnodušnosti, zaradi katerega je dežela tako posebna, njena stvarnost pa, na trenutke grozljiva, v bistvu sprejemljiva. Sprejemljiva, ker je življenje pač tako, je vse in nasprotje vsega, je čudovito in kruto. Kajti življenje je tudi smrt, in ker ni užitka brez bolečine, ni sreče brez trpljenja.

Nasprotnost nasprotij – lepote in pošastnosti, bogastva in revščine – ni nikjer drugje na svetu tako dramatična, tako brezobzirna kot v Indiji. Toda prav videnje neogibne dvojnosti obstoja je spodbudilo rišije k iskanju skrivnega pomena, ki še danes deluje kot duhovni katalizator v vsakem, ki se ga loti. Brž ko stopiš v Indijo, začutiš spremembo. Predvsem se počutiš bolj v miru s seboj in s svetom. Prihajal sem iz sveta blagoslovljenega razuma, ki zna pojasniti vse, iz sveta učinkovitosti in popolne organiziranosti, in se znašel v drugem, kjer se razum prav hitro ustavi in prepusti prostor najprej nesmislu in takoj nato norosti: v svetu, kjer je vse začasno in je edina gotovost negotovost vsega.

V Indiji je vse nepredvidljivo – telefonska linija je skoraj vedno nema (zato imaš vedno po dve, če je le mogoče), elektrike zmanjka za ure in ure, faks se zaradi sunkov napetosti nenehno kvari in zgodi se, da voda curkoma lije iz javnega stranišča pred hišo, kjer je nekdo odnesel plastično pipo. Toda v Indiji se prilagodiš, sprejmeš in kmalu zaživiš po logiki, da ni nič zares dramatično ali grozljivo pomembno. V resnici se je tako ali drugače vse že tolikokrat zgodilo in jasno je, da se bo v prihodnosti še velikokrat. Indija ostaja, kakršna je, kar je nekako pomirjujoče. V njej se počutiš preprosto človeškega, naravno smrtnega, razumeš, da si eden številnih statistov v velikem, nesmiselnem spektaklu, o katerem le zahodnjaki menimo, da ga režiramo in odločamo, kako se bo končal.

Pred mnogimi leti je Roberto Rossellini v mojstrskem dokumentarcu o Indiji prikazal podeželje, kjer živijo ljudje in živali drugi ob drugih v nepretrgani simbiozi. Še vedno je tako celo v središču prestolnice – nenehen, naraven spomin, da so ljudje, živali in rastline vidiki iste stvari, različna obdobja istega obstoja.

Vsepovsod po svetu se ljudje odzivajo na mravlje le tako, da jih pokončajo: ogenj, DDT, vrela voda so največkrat uporabljena sredstva. Masovni pokoli. V Indiji pa ljudje ravnajo z mravljami, kot je Lakšmana , eden junakov Ramajane, ravnal s svakinjo Sito, da bi jo zavaroval, ko je nekega dne moral odpotovati. Pred vrata njene kolibe je s konico loka narisal črto in ji rekel: »Nikoli je ne smeš prestopiti«. Današnji Indijci uporabljajo namesto loka kredo iz kombinacije zelišč. Z njo označijo hišni prag, okoli posteljnih nog in omar pa narišejo bele kroge. Mravlje se bojijo te krede in nikoli ne prečkajo sledi, ki jo pušča. Kreda se imenuje Lakšmanova črta.

V Indiji se vsaka stvar nekako navezuje na drugo. Navadno se sklicuje na mit, legendo, katero od številnih starih zgodb iz fantazijskega sveta, kjer so Indijci nekako bolj doma kot v vsakodnevnem. Včasih se sklicujejo le na zdravo pamet. Če mravlje že so, zakaj bi jih pobijali? Ni treba pomisliti, da so reinkarnacija starega očeta ali kakega strica. Dovolj se je zavedati, da so del stvarstva, kot mi. Zakaj bi jih torej pokončali? Tudi to je pomembna indijska razsežnost.

Zamisel, da je človek več vreden kot živali in jih zato sme izkoriščati in po mili volji pobijati, je v Indiji nepredstavljiva. Narava ni tu zato, da bi človek počel z njo, kar se mu zljubi. Nič ni njegovega. In če vzame, mora dati nekaj v zameno – vsaj zahvalo bogovom, ki so stvarniki. Poleg tega je tudi človek del narave. Njegov obstoj je odvisen od narave in Indijec ve, da »žaba ne pije vode iz ribnika, v katerem živi«.

Tudi zahodnjaki počasi spoznavamo, da je v našem odnosu do narave nekaj hudo narobe. Včasih se nam celo zazdi, da nas je civilizacija, ki jo tako poveličujemo, v celoti utemeljena na razumu, znanosti in obvladovanju vsega, kar nas obdaja, zapeljala v slepo ulico. Vendar kljub temu še zmeraj mislimo, da nam bosta prav razum in znanost pomagala iz nje. Tako še naprej neustrašeno izsekavamo gozdove, onesnažujemo reke, izsušujemo jezera in praznimo oceane. Gojimo in pobijamo najrazličnejše živali, kajti vse to – nam govorijo znanstveni ekonomisti – proizvaja dobrobit. In zaslepljeni, da večja dobrobit pomeni večjo srečo, vlagamo vse svoje energije v trošenje, kot da bi življenje bilo večna rimska gostija, na kateri se je in bljuva, da bi se moglo še jesti.

Presenetljivo je, da vse to počnemo že povsem naravno, prepričani, da je to naša pravica. Nikakor se ne počutimo del vsega. Nasprotno. Vsak se vidi kot ločeno bitje samo po sebi; vsak je ponosen na svoj razum, sposobnosti in predvsem na svojo svobodo. Toda prav ta občutek svobode, ločenosti od preostalega sveta, poraja grozljiv občutek samote in žalosti.

Tudi Indijci se počutijo svobodne. Ne svobodne v pajčevini kozmičnega obstoja, kamor smo ujeti vsi, ampak svobodne v mišljenju. Svoboda razmišljanja, kakršno uživajo Indijci, je v pravo uteho. V vsej zgodovini niso nikogar zažgali zaradi njegovih idej. Nikomur ni bilo nikoli prepovedano misliti, kar se mu je zdelo. Indijci niso nikoli poznali tabujev, nikoli niso čutili nikakršnih meja pri iskanju znanja. Kajti od nekdaj je veljalo, da prava moč pripada modrecem, nikoli začasni oblasti kraljev ali bojevnikov.
Rišije, mistike, a tudi zgodovinske osebnosti je manj zanimal svet okoli njih, kot jih je zanimala bit. Proučevali so jo na sebi, pa ne z ozirom na telo, ampak na um, ki je bil njihov raziskovalni laboratorij, mesto vseh preizkusov. Cilji drugih ljudstev so bili osvajanje, bogatenje, potovanje, odkrivanje. Indijci, ki v minulih dveh tisočletjih niso vdrli v nobeno deželo niti zavzeli tuje zemlje, so od nekdaj stremeli za vednostjo. Pa ne za vednostjo o svetu ampak za vednostjo o sebstvu. Poznati sebstvo pomeni poznati vse, kajti v večnem spreminjanju vsega ostaja temelj sebstva nespremenljiv.

So zato postali veliki filozofi? Nikakor ne v našem pomenu. V vsej dolgi zgodovini indijske misli ni nobenega Aristotla, Platona, Kanta ali Hegla, kajti filozofija v pravem pomenu »ljubezni do vedenja« ni v Indiji nikoli pomenila gradnje abstraktnih vrednostnih sistemov. Bolj jo razumejo kot nekaj, kar podpira in usmerja življenje. Filozofija ni nekakšna oblika telovadbe, ni monopol izobraženih, ni pridržana za akademije, šole in »filozofe«. Indijska filozofija je del življenja, Ariadnina nit, ki vodi k izhodu iz blodnjaka nevednosti. Filozofija je religija in z njo iščejo rešitev, ki je v njihovem primeru vednost. Ne »uporabna« vednost, s katero je mogoče manipulirati, se polaščati, spreminjati, gospodovati svetu (znanost ni bila nikoli njihova močna stran), ampak, kot pravijo sveta besedila, »tista vednost, ki dosežena ne pušča več ničesar, kar bi bilo mogoče vedeti«, vednost o sebi.

Zahodnjakom vse to zveni čudno in morda preseženo. Za nas je edina spoštovanja vredna vednost tista, ki je »uporabna«, koristna in nam pomaga najti delo ali užitek. Nič več se ne sprašujemo, kdo smo, nase in na druge gledamo izključno v okviru koristnosti.

0 Comments

Indijska kulinarika

3/11/2021

0 Comments

Indijska kulinarika

Indijska kulinarika se je izoblikovala v 5000-letnem obdobju med različnimi skupinami ljudstev in njihovih kultur na indijski podcelini, in je ustvarila bogato mešanico okusov in jedi, ki jih sedaj najdemo v sodobni Indiji. Indijska kuhinja je bila pod močnim vplivom Arijcev, ki so se naseljevali v Indiji okoli leta 6000 pred našim štetjem, predvsem so vplivali na severno indijsko kuhinjo, kjer so uvedli uporabo mlečnih izdelkov, saj so bili predvsem nomadski pastirji. Kasnejši vplivi orientalskih plemen, Britancev, Turkov in portugalskih priseljencev, so obogatili indijsko kulinariko z značilnimi raznolikimi in bogatimi okusi, kot jih poznamo danes.

Veliko receptov se je pojavilo že v začetnem obdobju vedske kulture, ko je bila Indija še poraščena z gozdom in je bilo kmetovanje dopolnjeno z lovom divjadi in nabiranjem gozdnih sadežev. V vedskih časih je bila namreč običajna prehrana sestavljena iz sadja, zelenjave, žita, mlečnih izdelkov, medu in mesa, predvsem perutnine. Sčasoma so nekateri sloji prebivalstva prešli tudi na vegetarijansko prehrano.

Sprva je tudi kastni sistem narekoval različno prehrano ljudem. Brahmanom je bila na primer dovoljena mlečna in vegetarijanska hrana, bojevnikom ali kšatrijem je pripadalo meso od lova, trgovci ali vaišnave so bili pretežno vegetarijanci in so  uporabljali veliko semen in leče, najnižji kasti - sudram pa je bilo dovoljeno jesti svinjino in druge živali, ki so se jih pripadniki višjih kast izogibali. Prihod budizma je vplival na bolj pravično in enakomerno uporabo prehranskih sestavin med prebivalstvom, svoj delež pa so prispevale tudi podnebne razmere, ki so omogočale pridelavo različnih vrst sadja, zelenjave in žit skozi vse leto.

Indijska kuhinja je vedno bolj priljubljena po vsem svetu. Je enostavna za pripravo in je zelo okusna, njena osnova pa so zelenjava in semena, prav to pa si ljudje danes najbolj želijo. Želijo si obroke z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov, raznovrstno zelenjavo ter velikim izborom beljakovin. Večina indijske hrane nudi prav to in še več - ima lahko tudi zdravilne učinke, saj hrani dodaja različna zelišča, ingver in začimbe. Jogurt, ki je obvezen dodatek indijskim jedem zagotavlja dobro floro v prebavnem sistemu; sveže sadje, ki spremlja indijske jedi, pa prispeva tudi k alkalnemu ravnotežju v prehrani.

Začimbe
Začimbe so sestavni del indijske hrane. To ne pomeni, da so indijske jedi vedno pekoče, pomeni le, da so dobro začinjene in aromatične. Obstaja seveda tudi precej pekočih jedi, zlasti na jugu Indije, vendar so na splošno indijske jedi pripravljene predvsem s spretnim kuharjem in z mojstrsko uporabo začimb oziroma njihovih mešanic. V indijski  kuhinji se uporabljajo tako hladne začimbe kot tudi začimbe pražene na olju, začimbe blagega okusa, ostre oz. pekoče začimbe ter sladke začimbe. Začimbe se lahko dodajajo jedem tudi zaradi želene barve jedi ali zaradi njihovih zdravilnih lastnosti. Večina indijskih kuhinj pozna sezonsko uporabo začimb, saj se pri vsakdanjem kuhanju začimbe uporabljajo v zelo zmernih količinah, jedi so namreč dopolnjene s svežimi zelišči.
Če še nikoli niste kuhali indijske hrane in vaš domači izbor začimb ni niti približno povezan z indijsko kuhinjo, potem bo vaš prvi vstop vanjo prav gotovo začimba kari (curry powder) in nekaj najosnovnejših začimb, ki vam lahko pomagajo kuhati številne indijske jedi, ne da bi vam bilo treba obresti vseh trgovin z eksotičnimi okusi.

  - Semena Kumina,   - Črna gorčična semena,   - Kurkuma v prahu,   - Rdeči čili v prahu,                  - Koriander v prahu,   - Garam Masala  - Zelena semena kardamoma.

Ko imate te sestavine in se naučite osnovnega ravnanja z njimi, potem lahko naredite še korak dlje in dodate ter preizkusite vsakič kakšno novo. Počasi a zanesljivo boste imeli svojo zbirko začimb, ki jih boste znali uporabljati in mešati med seboj, kar vam bo omogočilo pripravo okusnih indijskih jedi.

Olja
V indijski kuhinji se namesto rastlinskega olja za cvrtje in pečenje pretežno uporablja ghee (izg. gi) ali prečiščeno maslo. Predvsem zato, ker lahko ghee maslo prenese zelo visoke temperature ne da bi postalo žarko, za razliko od deviškega olja ali neprečiščenega jedilnega olja. Poleg gheeja se uporablja tudi gorčično olje (predvsem v Bengaliji) in kokosovo olje, ki se pogosto uporablja na jugu Indije. Sezamovo olje se uporablja zlasti za pripravo sladkarij.

Dišave
Sveža zelišča in chutney (izg. čatni) iz suhega sadja (indijsko vloženo začinjeno sadje) ter vroče kumarice dopolnjujejo vsakodnevni indijski obrok. Ti majhni dodatki k obroku postavljajo indijski meni na višjo raven izkušenj in okusa, saj mu dodajajo pestre arome in raznolikost. Po drugi strani pa pomagajo uravnotežiti različne okuse, saj so hkrati sladki, pekoči, kisli in grenki - vse naenkrat. Sveži zeliščni chutney prida obroku svežino in okus. Priljubljeni sveži chutneyi so iz koriandra, mete in kokosa, medtem ko vročim kumaricam dodajajo limono,  mango in jajčevce. Indijske kumarice se hranijo v olju in ne tako kot pri nas, kjer jih hranimo v kisu.
Pomembni sestavini pri obroku indijske hrane sta leča in fižol, ki skupaj z rižem ali pšenico sestavljata popolne beljakovine, ki vsebujejo vseh osem aminokislin. Ker Indijci tradicionalno kuhajo s pomočjo okusa in ne s pomočjo receptov, se indijska kuhinja ponaša z zelo zdravo hrano, saj je namenjena za zadovoljevanje ne samo brbončic temveč tudi človeškega telesa.

Severno – indijska kuhinja
Tipično severno-indijski obrok je sestavljen iz čapatija in parate ali purija (to so vrste nekvašenega kruha) ter leče in karija (omake). Je blagega okusa  in je pripravljen v ghee-ju z debelo, kremasto lečo, kot osvežilo pa je dodan z zelenjavo začinjen jogurt ali granatno jabolko. Za prilogo jedem običajno uporabijo veliko zelenjave, na primer špinačo in gorčično seme kuhano s paneer-jem (sirček), severno indijske kumarice, sveži paradižnik, meto in koriandrovi listi.
Vroče sladko mleko s kardamomom se po navadi uživa pred spanjem.
Slaščice in bomboni so izdelani iz mleka, paneerja (izg. panir), leče,  čičerikine moke  in pšenične moke v kombinaciji s suhimi oreški. Nimbu Pani (limonin napitek), Lassi (ledeni pinjenec) pa so priljubljene pijače na severu Indije.
Tandoori kuhanje oz. priprava jedi je severno indijska posebnost in je poznana po vsem svetu. Tandoori piščanec, naan, tandoori roti, tandoori kebab so kulinarični hit v večini indijskih restavracij.

Kaj je kari (Curry)
Najprej nekaj zanimivosti v zvezi z besedo “curry”. To je fonetično napačna interpretacija, ki so jo Angleži prenesli v Evropo. Izvira iz tamilskega izraza za omako “kari”. Pogosto se uporablja kot sinonim za vse indijske jedi ali za jedi, narejene iz tipične indijske omake. Indijski curry se ne more primerjati z mešanico začimb, ki jo sicer poznamo v Evropi. Znan je kot zmes različnih, posebej mešanih začimb, ki ima vsakič drugačen okus. Priprava curryja ostaja skrivnost slehernega kuharskega mojstra.
Kari je danes mednarodna jed priznana po vsem svetu. To je jed z omako (ali obara kot priloga) in vsebuje veliko začimb pekočih in kislih okusov.
Kari jed se lahko naredi z mešanico začimb v prahu (Curry Powder) ali pa s kombinacijo različnih samostojnih začimb. Kari v prahu je na voljo v trgovinah in kot rečeno, ni ena sama začimba, pač pa mešanica začimb. Nekatere sestavine karija v prahu so: črni poper, čili, nageljnove žbice, koriander,  cimet, kardamom, kumin, ingver, muškatni orešček, kurkuma in fenugreek  (semena grškega sena).
Čeprav kari ni indijska beseda – jo tamkaj uporabljajo tudi za poimenovanje različnih jedi, ki so pripravljene kot enolončnica ali jedi »na žlico«. Te jedi se kuhajo postopoma z mešanico začimb, ki jo imenujejo masala.

Masala
Indijci so pravi mojstri mešanja začimb. Najbolj znani mešanici začimb sta garam masala in sambhar masala. Začimbe pražijo na kuhanem maslu (gheeju), pri čemer upoštevajo zaporedje dodajanja sestavin glede na to, kako hitro začimba sprošča aromo.
Priprava masale se prične s praženjem osnovnih vrst začimb na gheeju ali olju. Nato se dodajo zelišča in začimbe kot so karijevi listi ali fenugreek (grško seno). Močne začimbe, kot so asafetida, klinčki in čili, uporabljamo v manjših količinah, blage, kot sta koriander in kumin, pa v večjih. V naslednji stopnji se dodajo in vključujejo vse ali nekatere od naslednjih sestavin - čebula, česen, ingver in paradižnik. V nadaljevanju lahko dodamo kokosovo mleko, mandeljne, indijske oreščke in smetano. Vsi kariji imajo kiselkast okus, ki se doseže z limoninim sokom, tamarindo, mangom v prahu, ali jogurtom.
Indijci vedno solijo na koncu, ko je jed že kuhana, saj menijo, da je hrana, ki se je kuhala skupaj s soljo, rahlo strupena, prav tako preveč soli vpliva na okus jedi.

Recept:
Za pripravo karijeve  jagnjetine (Hiderabady lamb curry) potrebujemo:

1kg jagnjetine brez kosti
1 skodelica jogurta
1 čajna žlica ingverjeve paste
1 čajna žlica česnove paste
1 čajna žlica čilija v prahu
1 skodelica pražene čebule
¼ čajne žlice kurkume
1 čajna žlica garam masale
½ čajne žlice kumina v prahu
½ čajne žlice koriandra v prahu
1 svež zelen čili
1/2 čajne žlice semen kumina
1 lovorov list
4-5 nageljnovih žbic
4-5 zrn črnega popra
4 zelene kardamome
1 cimetova palčka
2 žlici svežih metinih listov
2 žlici paradižnikovega pireja
nekaj karijevih listov
Nekaj svežih koriandrovih listov
Sol
2 žlici ghee-ja

Priprava:
Na gheeju počasi prepražimo čebulo , da postane zlato rjava in jo shranimo. V večjo posodo damo jogurt, kurkumo, kumin in koriander v prahu, čili v prahu, garam masalo, ingverjevo in česnovo pasto, ter dobro premešamo. Dodamo paradižnikov pire, sol in na kose narezano meso, lovorov list, nageljnove žbice, poper, cimetovo palčko, kardamom, praženo čebulo,liste mete, koriandra in ponovno dobro premešamo. Pripravljeno marinado postavimo v hladilnik za eno uro.
V posodi segrejemo ghee. Ko je dovolj segreto, stresemo marinirano meso v posodo in počasi kuhamo. Če je marinada pregosta, dolijemo malo vode. Počasi kuhamo 45 minut.
V ponvi ponovno segrejemo ghee. Ko je segreto, dodamo semena kumina, svež zelen čili, karijeve liste in pražimo, dokler semena kumina ne zadišijo. Pazimo, da začimb ne zažgemo. Vse to dodamo k mesu in kuhamo še nekaj minut.
Poleg postrežemo riž ali indijski kruh (naan).

Pa dober tek!

0 Comments

Kajuraho

2/11/2021

0 Comments

Kajuraho

Bilo je zgodnjega februarja leta 1838, ko so mladega oficirja britanske kolonialne vojske Bengalskih inženircev poslali na služenje v centralno Indijo.

Med potjo od Erana do Saguarja mu je njegov indijski služabnik zaupal skrivnost o palačah, ki so jih domačini klicali »Khajrao«. Kapetan T. S. Burt se nenavadnim pripovedim in skušnjavi, da bi razkril resnico o Khajrau, ni mogel upreti, zato je ukazal nenačrtovani postanek svoje enote, sam pa se je odpravil proti vasici, kjer naj bi stali »templji ljubezni«. Vso noč sta potovala s služabnikom, da bi ob sončnem vzhodu prispela do vasi, ki se danes imenuje Khajuraho. Nemudoma sta pričela z raziskovanjem. Burt je v hipu spoznal, da je odkril nekaj, kar bi utegnilo zanimati tudi širšo javnost, zato je svoje bivanje v Khajurahu podaljšal na več dni, vojaškemu štabu v Delhiju pa je poslal sporočilo o odkritju 25 nenavadnih templjev, na pročelju katerih so bile izklesane podobe ljudi v ljubezenskih položajih. Odkritje je šokiralo svet. V Evropi so se kmalu zatem pojavile vesti o indijskih templjih, kjer poganski domačini prakticirajo razvrat in prostitucijo.

Khajuraho se nahaja na sredi poti od nikjer do nikamor. Kdor se danes odpravlja tja, se mora najprej spopasti s kaosom na indijskih cestah, ki se komajda še držijo skupaj, teren pa suvereno obvladujejo težki, hrumeči tovornjaki, ki se jim mora vsa ostala potujoča srenja pravočasno umikati s preozkega cestišča (pozor: v lokalni popotniški knjižici je posebej označeno, da potovanje po cesti ni primerno ob vikendih in praznikih!). Železniška proga se Khajurahu izogne v velikem loku, do prve postaje v Jhansiju je 175 kilometrov ali po indijskih normativih - cel dan vožnje. Edini udobni način, kako prispeti v Khajuraho, je notranja letalska povezava, kajti prav na obrobju vasi je priročno letališče! Za instant turiste, ki si vzamejo le dan dva za ogled slovitih templjev.

Sicer je Khajuraho bolj podoben razpotegnjeni vasici kot pa majhnemu mestecu, čeravno ima svojo pošto, avtobusno in policijsko postajo ter nekaj hotelov in restavracij: povezuje jo glavna ulica s prozaičnim nazivom »Main Road«, ki se na eni strani izteka v lokalno tržnico na drugi strani pa jo prečka »By Pass Road« , ki vodi proti vzhodu, kjer se nahaja Vzhodna skupina templjev. Templji so namreč razdeljeni v tri skupine in se nahajajo na južni strani vasi ter na njenem vzhodnem in zahodnem delu. Od prvotnega števila 85 templjev se jih je do danes ohranilo le še 22, na nekatere pa spominjajo zgolj ruševine. Od daleč templji spominjajo na ogromne kamnite storže, ki jih je nekdo pokončno zapičil v zemljo, kajti zaradi njihove izrezljane površine portalov skorajda ni moč opaziti. Šele, ko se jim približamo, se nam odpre vsa veličina kamnoseških mojstrov preteklih stoletij, ki so svoje mojstrstvo začeli zapisovati v kamen že okoli leta 900 našega štetja. Pod vladavino različnih dinastij in kraljev, ki so se zvrstili na oblasti v naslednjih dveh stoletjih, je število templjev postopoma rastlo, širil pa se je tudi krog božanstev, katerim so bili posvečeni.

Dva najveličastnejša templja sta posvečena bogu ljubezni Kamdeu in njegovemu sovražniku Višnuju in merita v dolžino 30, v širino pa 14 metrov, vsi ostali pa manjšim bogovom in boginjam. Sleherni tempelj pa izžareva eno samo misel, ki Indijce spremlja v vsakodnevni molitvi: Satyam, Shivam, Sundarum – Resnica, Bog, Lepota. To so trije aspekti večnosti, ki so zajeti v eni entiteti – Trimurti (troedinost – kako znano zveni ta izraz!).

Do danes še nihče ni uspel ustrezno odgovoriti na vprašanje, ki se kar samo zastavlja ob pogledu na izklesane kamnite človeške postave, razgaljenih teles, polne poželenja in strastnih objemov: Zakaj pravzaprav sodijo na pročelja teh templjev? Nekateri razlagajo, da je bila v času gradnje templjev v modi svobodna ljubezen in da so reliefi le odraz življenja tistega časa. Malo verjetno za druge, ki poznajo fevdalno ureditev stare Indije. Verska razlaga poudarja božjo podobo sveta, kjer je vsega na pretek in v izobilju, tudi ljubezni, vendar šele tedaj, ko si zaslužimo, da nas bogovi sprejmejo medse. Resnica bo morda nekje vmes – in če parafraziramo zgoraj omenjeni molitveni izrek v ugotovitev: »resnična lepota je božanska« in kot taka vredna brezmejne ljubezni, potem nam bo verjetno lažje razumeti okamenele podobe davne ljubezni.

Na stenah teh templjev se pred našimi očmi odvije široka paleta erotičnih prizorov med moškim in žensko, ki prikazujejo posamezne elemente spolnega akta, pri tem pa se trudijo biti kar se da nazorni in prav nič ne skrivajo intimnih delov telesa, ki sta jih Adam in Eva prikrivala s figovimi listi. Poučijo nas celo o posameznih spolnih položajih in če se poglobimo v razlago božanstev in njihovih partnerjev, ki so upodobljeni v skulpturah, lahko iz nje razberemo elemente incesta, sodomije, poligamije in tudi občevanje z živalmi.

Šokantno? Perverzno? Ali samo posnetek spolne ekstaze in popolne blaženosti?

Na ta vprašanja ima verjetno vsak izmed nas svoj pravilen odgovor. Predstavljajte pa si zadrego, ki bi nastala, če bi si kak ekstatični umetnik zamislil postaviti podoben monument v naši mali deželici. Stanje duha, pač! Vse teme Kama-Sutre so upodobljene v starodavnih skulpturah svetišč tukaj v Khajuraju. Izpričujejo nam čedalje večjo Šivino moč. Porajajoča se nova čaščenja, kakor sta Kayla in Kapalika, pa poglabljata očarajočo čutnost Šivovega kulta.

Ti kamni, ki so se ohranili več kot deset stoletij, nam odkrivajo prizadevanje obdajati ljubezen s čaščenjem in vzvišenimi obredi. Razodevajo nam prvinske človekove strasti: hranitveni in spolni nagon. So pa tudi izraz moči in magične vsebine umetnosti tistih časov.

Tisto, s čimer nas zares očarajo tempeljske figure, so nežne, mehke linije golih teles, polnih oblin in čvrstih mišic, bogato okrašenih z nakitom, ki med seboj gestikulirajo tako očarljivo, da popolnoma izgubimo občutek sramu, ko jih opazujemo - takole inflagranti - kot kakšni voajerji. Ženska telesa v zapeljivih pozah poudarjajo predvsem bujne prsi in elegantne boke, zdi se, kot da bi koketirala z vesoljem, kajti lepota prizorov je tako brezčasna, kot da ne bi bila ujeta v zgodovinski okvir, poln človeških grehov in razvad.

Vloga moških je kljub temu dominantna, poosebljajo bogove in postavljeni so v središče dogajanja, kot izvor življenjske energije in gibalo razvoja. Indija ni nikoli nehala častiti Šivov lingam. Še dandanašnji romajo popotni romarji k svetim krajem, kjer se je prikazoval. Najbolj sloveči kraj – že po svojem vnanjem videzu – je amarnatska jama v himalajskem pogorju. Šivov lingam tam je tri metre visok leden stalagmit in častilci ga krasijo z nageljni. Vendar pa romarji, zamaknjeni ob pogledu na božanski falus, ne vzklikajo bogu ampak boginji, ki ga je sprejemala: »Parvati! Parvati!«

Tako je tudi tukaj v templjih Khajuraha, kjer najdemo boga Krišno, ki po Šivi zadovoljuje svojih tisoč ljubic, imenovanih Gopi. In ohranitev Šivovega čaščenja v družbeni morali v Indijski zgodovini je živa tudi še danes. Recimo v kolektivni ljubezni Murijev, preden stopijo v zakon. To indijsko ljudstvo po svoje najde rešitev iz nevarnosti »spolnih tabujev«, v neki vrsti »vzgoje«, ki jo dobivajo mladi ljudje že v zgodnji mladosti. Ta vzgoja je navajenost na skupne spalnice, imenovane ghotoul. Dečki in deklice uživajo popolno prostost, njihovi spolni radovednosti niso postavljene meje. Strogemu družbenemu redu znotraj ghotoula se pridružuje spolna in splošna vzgoja vsakega posameznega človeka. Posledica takšnega načina življenja je, da pleme Muria ne pozna besede »ljubezen« pa tudi ne besede »poželenje«. Pozitivne strani takega življenja so številne: zakonske zveze so zelo trdne in zvestoba je zelo čislana ter nadzorovana z obredno strogostjo. Ljubosumja ne poznajo, zvestoba je naraven refleks. Pri njih kajpada vlada še zakon plemena.

Ob naslednjem templju, od katerega so ostale le še ruševine, tavata dve deklici, ki vsakega mimoidočega turista poprosita za drobiž, s katerim bi lahko kupili kaj več, kot pa jim nudi le revna kmetija, s katere sta doma. Posvetno življenje onkraj svetišč je pač kruto in trdo. Iznajdljivi vaščani si marsikdaj pomagajo tudi s trgovanjem z nabranimi predmeti in kamnitimi odkruški s teh svetišč. Čeprav so templji ograjeni z visoko ograjo in varovani, si spodaj v vasi z uspešnim barantanjem lahko kupimo del izklesanega telesa ali kamnitega okrasja, ki so nekoč pripadali kakemu bogu ali še bolje – boginji. Lahko bi temu rekli kar - erozija templjev zaradi človeške stiske.

In te stiske je v Indiji polno, na vsakem koraku. Povsod so dlani, obrnjene navzgor in zraven prošnja po majhni, skromni pomoči. Ceste, ulice in svetišča so polna revnih, sestradanih ljudi, ki ne vedo, kako bi prišli do hrane, in prosjačenje je pogosto edina pot do nje. Prav sarkastično je tako izzvenela pripomba obiskovalca iz bogato razvitega dela Evrope, češ, torej v takšno skrajnost vodi na piedestal božanskosti postavljena svobodna ljubezen, ki jo opevajo indijski templji. Kakšno pomanjkanje zgodovinskega spomina! In komu lahko sedaj očitamo perverznost?

Sporočilo, ki nam ga dajejo templji iz Khajuraha, je predvsem v univerzalnosti ljubezni in njenem temeljnem pomenu za človeštvo: človeška ljubezen je povsod enaka, pa naj se kaže v stanju duha ali položaju telesa, je prvo, s čimer obdarimo človekov prihod na ta svet, je osnovno gibalo našega obstoja, in je zadnje, kar nam ostane ob našem odhodu. Je edino darilo, ki ga lahko podarimo, tudi če smo revni, in je edina pot, ki nas vodi do notranjega bogastva.

0 Comments

Kastni sistem

Kastni sistem v Indiji

Nasprotja

Indijska nasprotja

Indijska kulinarika

Indijska kulinarika

Kajuraho

Kajuraho

Indijski zapisi

Arhiv

Poglavja