Indijska birokracija
Vsakdo, ki obišče Indijo, se z neštetimi primeri birokracije najprej sreča že kar na letališču, kjer se mora postaviti v počasne in dolge utrujajoče čakalne vrste, da dobi različne dokumente, ne-dokumente, oznake prtljage, preverjanje vizumov, žigosanje potnih listov, itd.
Čeprav se obiskovalci mogoče ne obremenjujejo preveč z dejstvom, zakaj za božjo voljo mora biti vse poštempljano z gumijastim žigom, pa pomislite na milijone navadnih smrtnikov, prebivalcev Indije, ki se morajo vsakodnevno truditi, da si pridobijo vsa ta birokratska potrdila tudi za najosnovnejše stvari.
PRIMER MRTVEGA TELEFONA
Naj vam povem primer boja, ki ga je imela domačinka s tem ogromnim kolosom, znanim kot indijska vlada, ko je poskušala prenesti telefon z enega naslova na drugega. Pred približno tremi leti se je preselila iz Velikega Kailasha v četrt Sainik, to sta dve stanovanjski četrti v New Delhiju, ki nista zelo oddaljeni vsaka sebi. Pred selitvijo je pisala telefonski upravi v upanju, da bo telefon deloval, ko sem bo preselila v svojo novo hišo.
Velika indijska birokracija pa je imela v mislih še druge stvari. Če njen telefon še vedno ni deloval, je to zato, ker ni upoštevala PRAVIL. Neumno res, prošnjo za prenos je vložila na navadnem obrazcu, očitno pa je bilo treba vlogo za prenos telefonske številke vložiti na točno za to predpisanem obrazcu.
Tako podučena, je nato poskušala oddati prošnjo na zahtevanem obrazcu. Spet ni imela sreče. Neizogibno se je znašla v stisnjeni vrsti prepotenih, smrdljivih teles, ki so čakali na komercialista, polboga, ki zbira tako pomembne dokumente. Ko je končno prišla do njega, pa se je šele podučila, da prenos telefona traja več kot šest mesecev, da so odklopili telefon v prejšnjem stanovanju. Nato je morala znova izpolniti obrazec za priklop številke na novi lokaciji.
Medtem ko je telefon še naprej ostajal kaput, so se dokumenti v zvezi s tem vse bolj množili. Minila je cela večnost, a telefon je še vedno ostal v komi. nato je spet potrkala na vrata pooblaščene osebe na telefonskem uradu. A da je prišla do tja, je morala najprej stati v vrsti, da je dobila vstopno dovoljenje, vstopno dovoljenje za dostop v stavbo!
V ta namen so zapisali njeno ime, telefonsko številko in uradnika, ki ga je želela srečati, v obsežen register obiskov. Isti podatki so bili takoj nato ustrezno izpolnjeni na list papirja, ki ga je zatem dobila. Ta listek je bilo treba izročiti napol zaspanemu varnostniku, ta pa je spretno natrgal luknjo v papirju kot znak uporabe.
Ko je vstopila v stavbo, je prosila za navodila, kam naj se obrne labirintu sob in miz, polnih dokumentov, saj ni bilo nobenih oznak, kam je treba iti. Zdi se, da so povsod naokrog tavali zaskrbljeni obiskovalci in ves čas sedeli pred sobami, brez uradnikov v upanju, da se bo kdo pojavil in podpisal kos papirja, da bodo lahko šli po birokratski hierarhiji v upanju, da bodo odpravili kakšno manjšo napako. To je bil kakor nadrealen prizor iz kakšnega Kafkinega besedila.
Vendar povprečni Indijec ne obupa tako zlahka! Čakanje v vrsti je umetnost, ki se je naučite le v Indiji. Ko naletite ljudi, ki stojijo v čakalni vrsti, za katero menite, da bi morala voditi do vašega cilja, vstopite v vrsto in se je držite. Če boste imel srečo, se bo izkazala za pravo pot. Če ne - in to boste izvedeli šele, ko pridete na čelo čakalne vrste - poiščite drugo čakalno vrsto in začnite znova.
In morda še enkrat! Ko pridete do uradnikove sobe in imate srečo, da ga najdete, preidite takoj k bistvu tako, da mu papirje položite pred nos - ne čakajte, da vas pokličejo, saj se to verjetno ne bo zgodilo. Ko je znanka končno prišla do komercialista, ji je povedal, da je telefon zdaj v kategoriji „DNP“ (pristojbine niso plačane). Poskušala je ugotoviti, kako naj bi imela neporavnane račune, če telefon ne deluje. Odgovorili so ji, da se za povezavo zaračuna najemnina, ne glede na to, ali telefon deluje ali ne. In pri plačilu je torej zamudila.
Poskušala je ugovarjati, da kljub njenim poskusom plačila, ko telefon ni deloval, je to zato, ker njegova pisarna glede tega ni storila ničesar. To je pa smola, je veselo rekel uradnik, pravila so pravila!
Končno, potem ko je plačala pristojbine in najemnino, kot je zahtevalo telefonsko podjetje, ji je uspelo, da je telefon dejansko deloval, vendar le za kratek čas, ker so ga spet odklopili! Na njeno poizvedbo kako to, so jo obvestili, da je to posledica neporavnanih računov. Pokazala jim je vse račune, ki jih je plačala za tri mesece nazaj, kolikor je imela to novo telefonsko številko. Izkazalo se je, da račun ni plačal tisti, ki je imel to številko pred njo. Ker ni imela namena poravnati tujih računov, je zato protestirala. Samo lakonično so ji odgovorili, naj obišče računovodjo v šestem nadstropju.
BREZ VIDEA!
V Indiji si je potrebno pridobiti dovoljenje za uporabo video kamere za snemanje zgodovinskih spomenikov. Ta proces pridobivanja dovoljen je postal prava umetnost. Če želite z videokamero posneti "zaščiteni" spomenik, morate zato poravnati posebno doplačilo in kupiti vstopnico. Toda za pridobitev vstopnice je treba izpolniti obrazec za dovoljenje za uporabo video kamere. Podrobnosti, ki jih vnesete v ta obrazec, se nato kopirajo na vstopnico - v „dvojniku“ - in ustrezno ožigosajo. Polovica tega kupona se nato shrani v evidenco vodje rezervacije, drugo polovico pa prejmete vi.
Medtem ko se pri večini spomenikov vaša preizkušnja tukaj konča, morate v primeru Taj Mahala iti še dlje. Kajti v trenutku, ko kupite potrebno dovoljenje, da posnamete svoje video spomine na Taj Mahal, se vam prikaže spremljevalec. Njegova naloga je, da posnamete veličasten spomenik samo z vhodne ploščadi. Zakaj ne morete uporabiti video drugje v Taju? Zdi se, da nihče ne pozna logike tega pravila.
LETALSKI BLUES
Indijska letališča so lepi primeri slabe zasnove, ki je najmanj primerna za opravljanje svoje funkcije. Za vstop na letališče morate priti skozi napol odprta vrata, ki jih vodi varnostno osebje, ki vas prosi, da si pokažete vozovnice, medtem ko vam vozički in prtljaga ovirajo pot.
Če želite opraviti let, četudi znotraj države, boste morali: za vstop na letališče pokazati vozovnico, odnesti torbe na rentgenski pult, raztovoriti voziček znova naložiti voziček, poiskati števec z listki za prijavo se prijaviti, vzeti vstopno kartico, oznako za prtljago in oznako za ročno prtljago.
Nato greste v čakalno vrsto za varnostni pregled. Vzamete vstopno karto na dveh mestih. Baterije iz fotoaparata boste morali odstraniti za pregled ali pa tudi ne, odvisno od razpoloženja varnostnega osebja. To se lahko zgodi tudi, ko je oznaka vaše ročne prtljage že žigosana.
Ponovno morate pokazati kartico osebi, ki vas poišče zaradi skritega orožja. Zdaj čakate na objavo leta. Če zamuja 20-30 minut, se ne obremenjujte, šteje se, da je let pravočasen.
Če vaš let zaskrbljujoče zamuja, se nikar ne obremenjujte s tem, odprite knjigo in uživajte. Ko bo objavljeno obvestilo o odhodu vašega letala, se pridružite čakalni vrsti na vratih. Pokažite vstopno kartico z žigom in oznako ročne prtljage z žigom. Vkrcajte se na neklimatiziran avtobus, da vas prepelje do letala.
Pridružite se drugi čakalni vrsti na letalu in še enkrat pokažite vstopno kartico. Med potovanjem po Indiji obvezno imejte s seboj suknjič ali volneni pulover, ker so klimatske naprave v vseh prevoznih sredstih zelo hladne, pravzaprav imate samo dve možnosti: ali so ledeno hladne ali pa sploh ne delujejo.
Pa srečno pot!
Čeprav se obiskovalci mogoče ne obremenjujejo preveč z dejstvom, zakaj za božjo voljo mora biti vse poštempljano z gumijastim žigom, pa pomislite na milijone navadnih smrtnikov, prebivalcev Indije, ki se morajo vsakodnevno truditi, da si pridobijo vsa ta birokratska potrdila tudi za najosnovnejše stvari.
PRIMER MRTVEGA TELEFONA
Naj vam povem primer boja, ki ga je imela domačinka s tem ogromnim kolosom, znanim kot indijska vlada, ko je poskušala prenesti telefon z enega naslova na drugega. Pred približno tremi leti se je preselila iz Velikega Kailasha v četrt Sainik, to sta dve stanovanjski četrti v New Delhiju, ki nista zelo oddaljeni vsaka sebi. Pred selitvijo je pisala telefonski upravi v upanju, da bo telefon deloval, ko sem bo preselila v svojo novo hišo.
Velika indijska birokracija pa je imela v mislih še druge stvari. Če njen telefon še vedno ni deloval, je to zato, ker ni upoštevala PRAVIL. Neumno res, prošnjo za prenos je vložila na navadnem obrazcu, očitno pa je bilo treba vlogo za prenos telefonske številke vložiti na točno za to predpisanem obrazcu.
Tako podučena, je nato poskušala oddati prošnjo na zahtevanem obrazcu. Spet ni imela sreče. Neizogibno se je znašla v stisnjeni vrsti prepotenih, smrdljivih teles, ki so čakali na komercialista, polboga, ki zbira tako pomembne dokumente. Ko je končno prišla do njega, pa se je šele podučila, da prenos telefona traja več kot šest mesecev, da so odklopili telefon v prejšnjem stanovanju. Nato je morala znova izpolniti obrazec za priklop številke na novi lokaciji.
Medtem ko je telefon še naprej ostajal kaput, so se dokumenti v zvezi s tem vse bolj množili. Minila je cela večnost, a telefon je še vedno ostal v komi. nato je spet potrkala na vrata pooblaščene osebe na telefonskem uradu. A da je prišla do tja, je morala najprej stati v vrsti, da je dobila vstopno dovoljenje, vstopno dovoljenje za dostop v stavbo!
V ta namen so zapisali njeno ime, telefonsko številko in uradnika, ki ga je želela srečati, v obsežen register obiskov. Isti podatki so bili takoj nato ustrezno izpolnjeni na list papirja, ki ga je zatem dobila. Ta listek je bilo treba izročiti napol zaspanemu varnostniku, ta pa je spretno natrgal luknjo v papirju kot znak uporabe.
Ko je vstopila v stavbo, je prosila za navodila, kam naj se obrne labirintu sob in miz, polnih dokumentov, saj ni bilo nobenih oznak, kam je treba iti. Zdi se, da so povsod naokrog tavali zaskrbljeni obiskovalci in ves čas sedeli pred sobami, brez uradnikov v upanju, da se bo kdo pojavil in podpisal kos papirja, da bodo lahko šli po birokratski hierarhiji v upanju, da bodo odpravili kakšno manjšo napako. To je bil kakor nadrealen prizor iz kakšnega Kafkinega besedila.
Vendar povprečni Indijec ne obupa tako zlahka! Čakanje v vrsti je umetnost, ki se je naučite le v Indiji. Ko naletite ljudi, ki stojijo v čakalni vrsti, za katero menite, da bi morala voditi do vašega cilja, vstopite v vrsto in se je držite. Če boste imel srečo, se bo izkazala za pravo pot. Če ne - in to boste izvedeli šele, ko pridete na čelo čakalne vrste - poiščite drugo čakalno vrsto in začnite znova.
In morda še enkrat! Ko pridete do uradnikove sobe in imate srečo, da ga najdete, preidite takoj k bistvu tako, da mu papirje položite pred nos - ne čakajte, da vas pokličejo, saj se to verjetno ne bo zgodilo. Ko je znanka končno prišla do komercialista, ji je povedal, da je telefon zdaj v kategoriji „DNP“ (pristojbine niso plačane). Poskušala je ugotoviti, kako naj bi imela neporavnane račune, če telefon ne deluje. Odgovorili so ji, da se za povezavo zaračuna najemnina, ne glede na to, ali telefon deluje ali ne. In pri plačilu je torej zamudila.
Poskušala je ugovarjati, da kljub njenim poskusom plačila, ko telefon ni deloval, je to zato, ker njegova pisarna glede tega ni storila ničesar. To je pa smola, je veselo rekel uradnik, pravila so pravila!
Končno, potem ko je plačala pristojbine in najemnino, kot je zahtevalo telefonsko podjetje, ji je uspelo, da je telefon dejansko deloval, vendar le za kratek čas, ker so ga spet odklopili! Na njeno poizvedbo kako to, so jo obvestili, da je to posledica neporavnanih računov. Pokazala jim je vse račune, ki jih je plačala za tri mesece nazaj, kolikor je imela to novo telefonsko številko. Izkazalo se je, da račun ni plačal tisti, ki je imel to številko pred njo. Ker ni imela namena poravnati tujih računov, je zato protestirala. Samo lakonično so ji odgovorili, naj obišče računovodjo v šestem nadstropju.
BREZ VIDEA!
V Indiji si je potrebno pridobiti dovoljenje za uporabo video kamere za snemanje zgodovinskih spomenikov. Ta proces pridobivanja dovoljen je postal prava umetnost. Če želite z videokamero posneti "zaščiteni" spomenik, morate zato poravnati posebno doplačilo in kupiti vstopnico. Toda za pridobitev vstopnice je treba izpolniti obrazec za dovoljenje za uporabo video kamere. Podrobnosti, ki jih vnesete v ta obrazec, se nato kopirajo na vstopnico - v „dvojniku“ - in ustrezno ožigosajo. Polovica tega kupona se nato shrani v evidenco vodje rezervacije, drugo polovico pa prejmete vi.
Medtem ko se pri večini spomenikov vaša preizkušnja tukaj konča, morate v primeru Taj Mahala iti še dlje. Kajti v trenutku, ko kupite potrebno dovoljenje, da posnamete svoje video spomine na Taj Mahal, se vam prikaže spremljevalec. Njegova naloga je, da posnamete veličasten spomenik samo z vhodne ploščadi. Zakaj ne morete uporabiti video drugje v Taju? Zdi se, da nihče ne pozna logike tega pravila.
LETALSKI BLUES
Indijska letališča so lepi primeri slabe zasnove, ki je najmanj primerna za opravljanje svoje funkcije. Za vstop na letališče morate priti skozi napol odprta vrata, ki jih vodi varnostno osebje, ki vas prosi, da si pokažete vozovnice, medtem ko vam vozički in prtljaga ovirajo pot.
Če želite opraviti let, četudi znotraj države, boste morali: za vstop na letališče pokazati vozovnico, odnesti torbe na rentgenski pult, raztovoriti voziček znova naložiti voziček, poiskati števec z listki za prijavo se prijaviti, vzeti vstopno kartico, oznako za prtljago in oznako za ročno prtljago.
Nato greste v čakalno vrsto za varnostni pregled. Vzamete vstopno karto na dveh mestih. Baterije iz fotoaparata boste morali odstraniti za pregled ali pa tudi ne, odvisno od razpoloženja varnostnega osebja. To se lahko zgodi tudi, ko je oznaka vaše ročne prtljage že žigosana.
Ponovno morate pokazati kartico osebi, ki vas poišče zaradi skritega orožja. Zdaj čakate na objavo leta. Če zamuja 20-30 minut, se ne obremenjujte, šteje se, da je let pravočasen.
Če vaš let zaskrbljujoče zamuja, se nikar ne obremenjujte s tem, odprite knjigo in uživajte. Ko bo objavljeno obvestilo o odhodu vašega letala, se pridružite čakalni vrsti na vratih. Pokažite vstopno kartico z žigom in oznako ročne prtljage z žigom. Vkrcajte se na neklimatiziran avtobus, da vas prepelje do letala.
Pridružite se drugi čakalni vrsti na letalu in še enkrat pokažite vstopno kartico. Med potovanjem po Indiji obvezno imejte s seboj suknjič ali volneni pulover, ker so klimatske naprave v vseh prevoznih sredstih zelo hladne, pravzaprav imate samo dve možnosti: ali so ledeno hladne ali pa sploh ne delujejo.
Pa srečno pot!
