Bočko Metod
  • Home
  • About
  • Slovenia
    • I Feel Slovenia
    • Slovenia Country
    • Slovenian Mountains
    • Arboretum
    • Base 20
    • Bolnica Franja
    • Carnival
    • Coronazoic
    • Cycling Around Slovenia
    • Dolenjska
    • Idrija Laces
    • Izola
    • Kurent / Korant
    • Laufarija
    • Old Cars
    • Oldtimers
    • Passion Play
    • Planica
    • Prekmurje
    • Salt Plant
    • Slak Museum
    • Slovenian Railways
    • Tractors
    • Velika planina
    • Vinarium
    • War museum
    • Zastava / Fiat
  • Ljubljana
    • Architecture
    • Auto salon
    • Bicycle Revolt
    • City Shops
    • Covid_19
    • Cukrarna
    • Erased
    • Everyday People
    • Gregorčki
    • Ljubljana
    • Low Angle
    • Majski protest
    • Mosque
    • OF Day
    • Open Kitchen
    • Plečnikova Ljubljana
    • Pro et Contra
    • Sleeping beauties
    • SLO30Y
    • Šmarna gora
    • Tiporenesansa
    • ZOO
    • Žale
  • Africa
    • African Batik
    • Busmen
    • Egypt
    • Etosha
    • Himba
    • Kilimanjaro
    • Kruger Park
    • Morrocco
    • Namibia
    • Namibia Tour
    • Namibian People
    • Naukluft
    • Shona
    • South Africa
    • Tanzania
    • Tunisia
    • Zanzibar
    • Zimbabwe
  • Asia
    • Bali
    • Bangkok
    • India
    • Indonesia
    • Iran
    • Iran Tour
    • Iranian People
    • Kathakali
    • Khajuraho - India
    • Mini Tibet
    • Mumbai / Bombay
    • North India
    • Persepolis
    • South India
    • Siberia
    • Singapore
    • Taj Mahal
    • Varanasi
  • Europe
    • Adriatic
    • Athens
    • Barcelona
    • Beograd
    • Budapest
    • Camino
    • Dubrovnik
    • Frankfurt
    • Fusine
    • Greece
    • Istra
    • Korčula
    • London
    • Monte Zermula
    • Novi Sad
    • Osijek
    • Paris
    • Prague
    • Rhodes
    • Roma
    • Sarajevo
    • Szeged
    • Trieste
    • Vaticano
    • Venezia
    • Wienna
    • YUGO Cycling Tour
    • Zagreb
  • Music
    • Bijelo dugme
    • Bruce Springsteen
    • Buena Vista
    • Dalmatinske klape
    • Dubioza kolektiv
    • The Eagles
    • Esma Redžepova
    • Faraoni
    • Frajle
    • George Michael
    • Harlem Gospel Choir
    • Joe Cocker
    • Lojze Slak
    • Magnifico
    • Musicians
    • Oliver Dragojević
    • Organ Music
    • Parni valjak
    • Red Army Orhestra
    • Red Star
    • Romano Galuso
    • Skadarlija
    • Svetlana Makarovič
    • Šukar
    • Tereza Kesovija
    • Toni Cetinski
    • Uroš Perič
    • Vieux Farka Toure
    • Vlado Kreslin
  • Events
    • Sport >
      • Beach Volley
      • Black Bike Story
      • Canoe Tacen
      • Eurobasket
      • Marathon
      • Obstacle Challenge
      • YUGO Cycling
      • Various
    • Various >
      • Activism
      • Ambienti
      • Back Sides
      • Black & White
      • Body Painting
      • Body Shadows
      • Book Fair
      • Books & More
      • Cutty Sark
      • Fast Fashion
      • Food
      • Fotopraktikum
      • Global Warming
      • House Design
      • Indigo
      • Madame Tussauds
      • Minimundus
      • Moreška
      • Museum May 25
      • My Houses
      • Poems
      • Portraits
      • Sex Museum
      • Showrooms
      • Toy Museum
      • Yugonostalgia
  • Blog
    • Diary
    • Readings
    • Fotopis
  • Contact
    • Privacy Policy

Aurangzeb

25/3/2022

0 Comments

 

Aurangzeb

Aurangzeb je bil okronan za cesarja v palači Quila Mubarak, danes Rdeči utrdbi v Delhiju, leta 1659 pri štiridesetih letih in je vladal izjemnih devetinštirideset let. V nasprotju s svojim očetom je bil zelo strog človek. Oblečil se je v preprosta bela oblačila in bil je puritanec. Kot sin tedaj najbogatejšega človeka na svetu (čigar rožni venec iz rubinovih kroglic in biserov je bil vreden približno 1,8 milijona dolarjev), je bol prepričan musliman. Preživetje si je služil s šivanjem kapic in kaligrafskim kopiranjem Korana.  Divjih zabav in haremskih orgij se ni udeleževal, niti jih ni prepovedal. Edini arhitekturni prispevek, ki ga je dal, je bila gradnja Biserne mošeje v Rdeči utrdbi za lastno uporabo. Edina umetnost, ki jo je spodbujal, je bila kaligrafija. Njegova edina slabost je bila dobra hrana in sadje. Ni poznal strahu in je bil pobožni vernik. Aurangzeb je bil le enkrat v življenju zaljubljen.

Med obiskom strica je na njegovem vrtu po naključju srečal Hira Bai, stričevo priležnico. Neustavljivo se je zaljubil v njo in je imel z njo burno afero, a je kmalu zatem umrla. Aurangzeb je potreboval eno leto, da je prebolel njeno smrt.

Aurangzeb je vladal svojemu imperiju na podlagi šeriata, ortodoksnega muslimanskega verskega zakona. Zapustil je pot verske strpnosti, ki so se je držali njegovi predniki, in ponovno uvedel džizijo (verski davek) za nemuslimane. Ustavil je gradnjo novih templjev, uničil pomembne hindujske templje, kot so Somnath v Gudžaratu, Vishwanath v Varanasiju in Keshav Rai v Mathuri. Polomljeni kipi hindujskih bogov in boginj so bili nato uporabljeni kot temelj mošeje Jama Masjid v Delhiju.

Krave, ki so za hindujce svete, so zaklali v njihovih templjih. Prepovedal je celo praznovanja hindujskih festivalov, kot sta Holi in Diwali. Presenetljivo so Rajputi ostali neme priče Aurangzebovega zatiranja. Shivaji, veliki Marathski bojevnik je bil edini hindujski kralj, ki je aktivno nasprotoval Aurangzebu. Številni vladarji Rajputa so bili zaposleni v cesarski mogulski vojski. To je bila pametna ureditev za Rajpute, saj so brez izgube obraza ali naslova poveljevali ogromnim vojskam za Mughale.

JODHPUR JUMBLE: Leta 1678 je bil Jaswant Singh Rathore iz Marwarja (Jodhpur) ubit med bojem proti Afganistancem na severozahodni meji. Njegov edini sin je umrl v isti bitki. Marwarjev prestol je tako ostal prazen. Edino upanje je ležalo na dveh maharani, ki sta bili obe noseči. Ko je v Marwarju videl prazen prestol, je Aurangzeb izkoristil priložnost in za dediča imenoval bratranca pokojnega maharaje.

Lokalno prebivalstvo je bilo ogorčeno, saj je vedelo, da so kraljice noseče. Na srečo se je eni od kraljic rodil deček. Plemiči so zaprosili Aurangzeba, naj dečka prizna za kralja. Strinjal se je, vendar pod pogojem, da bo dojenček vzgojen kot musliman. Durgadas, stari vernik kraljeve družine, ki je vodil Rajputovo delegacijo, da je vložil peticijo, je tiho odpeljal mladoletnega maharadžo s peščico privržencev nazaj v Jodhpur. Mladi deček je bil oblečen kot dojenček maharaja in spremljevalke so se mu pridružile. Kot so se bali, so lažnega maharadža in spremljevalce aretirali in odpeljali v mogulski harem.

Ko je bil Aurangzeb obveščen, da je pravi maharaja pobegnil, tega ni hotel verjeti. Resnica se je končno pokazala leta pozneje, ko je bil princ Marwar zaročen s princeso iz Mewarja (Udaipur). Medtem ko je Aurangzebova vladavina spodbujala nezadovoljstvo, je v svojem privatnem življenju lahko nadzoroval vsa nesoglasja. Najpomembnejše med njimi sta bila upora Jata in Marata. Shivajijeva gverilska taktika je bila vir velike frustracije in Mugal je omalovaževal Marato z vzdevkom "gorska podgana". Čeprav je bilo Aurangzebovo cesarstvo največje od vseh Mugalov, se je tudi zdelo, da je čakalo na njegovo smrt. Ko je umrl, je bil star 89 let, preživel je svoje brate in sestre ter nekatere svoje otroke in vnuke. Za seboj je pustil navodila, naj denar, zaslužen s čepicami, ki jih je izdeloval, uporabijo za njegove posmrtne obrede.

​V popolnem nasprotju s svojimi predniki ni dal zgraditi nobene grobnice zase. tako leži pokopan v majhni, zaspani vasici na poti do jam Ellora blizu Aurangabada. Le nekaj muslimanskih romarjev pride vsako leto moliti na njegov grob, ki je na prostem in porasel s travo. Zadnji izmed velikih Mughalov, Aurangzeb, je vladal Indiji s fanatično vnemo. V zadnjih dneh je spoznal, da je zasejal seme nezadovoljstva, in zapisal: »Prišel sem sam in grem kot tujec. Ne vem, kdo sem ali po kaj sem prišel. Nasledniki, ki bodo prišli na oblast, bodo za seboj pustili le žalost. Za menoj vidim samo kaos."

Konec Imperija

Z Aurangzebovo smrtjo je mogalsko cesarstvo razpadlo. V vsakem obdobju so bile krvave bitke za oblast. Aurangzebov sin Muazzam je zdržal na oblasti le pet let. Sledili so razuzdani kralji, ki niso mogli zadržati zunanjih sovražnikov. Nekako je Mohammad Shah Rangeela (The Colorful) preživel trideset let. Ko je Nadir Shah s Perzijci prišel pleniti Delhi, ga je sprejel na vratih utrdbe Delhi in ga je sam postavil na prestol. Nadir Shah je zasegel Delhi in palačam odvzel zlato in srebro. Ko se je vrnil v Perzijo, je s seboj nosil pavji prestol. Njegova karavana je bila tako polna plena, da so sloni in kamele, ki so nosili plen, lahko prehodili le štiri kilometre na dan. Moč slave mogulskega cesarstva, tako očitna v njegovem nakitu, marmornih palačah in grobnicah, intarziranih s poldragi kamni, se je končalo s smrtjo Bahadur Shaha Zafarja, zadnjega mogulskega cesarja, ki so ga Britanci leta 1857 zaprli in izgnali v Burmo.

Sveče se prižigajo v spomin na Mumtaz Mahal na njeni grobnici pri Taj Mughals, ki je nekoč nadzoroval po dolžini in širini Indije, zdaj pa je bila skrčena na meje obzidja Rdeče utrdbe. Zunaj obzidja so bili Britanci novi osvajalci. Zadnji mogulski cesar, ki je vladal Indiji, je bil Bahadur Shah Zafar. Leta 1857 je postal simbolni vodja upora proti Britancem. To je bil zadnji utrip ugašajoče svetilke imperija.
Britanci so ga zaprli in izgnali v Rangun v Burmi. Tam je umrl, zlomljen od žalosti. Pesnik je o njem zapisal: »V življenju sem imel tako slabo usodo, da nisem mogel dobiti dveh jardov zemlje v svojem lastnem imperiju za svoj pokop«.
Britanci so njegove tri sinove obsodili na smrt z obešenjem. Mogočna dinastija Mugalov, ki je vladala Hindustanu skoraj tristo let, se je tako končala.
0 Comments

Jahangir

23/2/2022

0 Comments

 

Jahangir

Jahangir je bil star 30 let, ko je bil okronan za cesarja. Akbar je utrdil in okrepil svoje cesarstvo, Jahangir pa je pustil svoboden razvadi vina in opija. Za razliko od njegovih bratov, ki so podlegli, jih je Jahangir nekako preživel. V sebi je imel tudi uporniško žilico, saj se je kot mlad princ zaljubil v plesalko po imenu Anarkali in napovedal, da se namerava poročiti z njo. Ko je Akbar zavrnil dovoljenje, se je mladi Salim lotil svojega meča proti moči cesarstva.

Šele na posredovanje Jodhe Baija je bil prinčev upor spregledan. Končno je Jahangirjeva mati s pomočjo svojega očeta, Maharadža iz Amberja, poskrbela, da je Anarkali za vedno izginil. Toda romantični Jahangir naj bi postal navdušen nad še eno žensko, ki bo kot njegova žena Nur Jahan postala de facto vladar Hindustana.

Jezuiti so vodili Jahangirjevo zgodnjo izobrazbo, a krščanstvo nanj ni naredilo vtisa. Eden od razlogov, zakaj je bil Jahangir všeč jezuitim, so bile evropske slike, ki so mu jih lahko nabavili. Na slikah tistega časa je prikazan s sliko Madone. Čeprav sam ni kazal nagnjenja k krščanstvu, je dal krstiti tri nečake, da bi osrečil jezuite. Po drugi strani pa so Jahangirja navduševali sadhuji, fakirji in drugi asketi, ki so občudovali njihovo življenje na robu družbe.

Medtem ko se je Akbar raje oblekel navadno v bombažna oblačila, z besedami Sir Thomas Roe, angleški veleposlanik, Jahangir je bil moderen. "Oblačila, nabita z diamanti, rubini, biseri ... njegova glava, vrat, prsi in roke so imeli drage kamne ..." Dragulji so se spreminjali z vsakim nastopom na sodišču.
Ko pa je šlo za prehranjevanje, so bili njegovi okusi enostavnejši. Všeč mu je bila hrana revežev khichri, kamelje mleko in ribe rohu. Mango je bil njegov najljubši sadež. Jahangir je bil navdušen naravoslovec in je imel znanstveni temperament. Njegov dvorni slikar Mansur je lahko slikal samo ptice in živali. Od štiriindvajsetih Mansurjevih preživelih slik jih je dvaindvajset v zbirki Maharaje iz Jaipurja. Kot poznavalca miniaturnih slik je ta umetnost dosegla svoj vrhunec v času njegove vladavine. S samo pogledom na sliko je Jahangir lahko prepoznal njenega umetnika. V dolini Kašmirja je postavil znamenite vrtove Shalimar na ozadju Himalaje. Ti in drugi vrtovi so danes prav tako lepi kot v času Mughalov. Ko je povečano uživanje alkohola ogrozilo njegovo zdravje, je bila Jahangirjeva rešitev tipična: zmanjšal je konzumacijo vina tako, da je podvojil odmerek opija in občasno dodajal marihuano.

Politično je Jahangir podedoval stabilno kraljestvo in se je lahko svobodno prepustil svojim razvadam. Toda tipično za Mughale se mu je njegov sin Khusrau uprl in Jahangir ga je dal oslepiti in poslati v zapor. Plemiči, ki so pomagali Khusrauu pri njegovem uporu, so bili zašiti v oblačilo iz sveže kravje kože in so paradirali po bazarju v Agri. Toplota je posušila kožo, zaradi česar se je skrčila in boleče ubijala izdajalce. Takšni ostri ukrepi so odvračali od morebitnih prihodnjih groženj.

Drugi Jahangirjev sin, princ Khurram, se je izkazal za uspešnega v svojih kampanjah v Deccanu (sodobni Hyderabad) in v Mewaru (Udaipur). To mu je prineslo naziv Shah Jahan, 'vladar sveta' in čast, da je sedel poleg Jahangirja na durbarju (dvorišču). Ponudili so mu guvernersko mesto v provinci Gujarat, bogati z denarjem.

Medeni tedni med očetom in sinom niso trajali dolgo. Kar je najbolj skrbelo Šaha Jahana, je bilo cesarjevo slabše zdravje in ni hotel biti predaleč od Agre, ko se je začela bitka za nasledstvo, ki bi izbruhnila v primeru njegove smrti. Zato je, ko je Shah Jahan prezrl Jahangirjeve ukaze za pohod v Afganistan, je cesarica Nur Jahan, ki je nadzorovala zadeve cesarstva, to razlagala kot upor. Vodila je kampanjo proti Shah Jahanu, kjer je bil diskreditiran na bojišču. Nur Jahanovo pravo ime je bilo Mehrunnisa. Bila je hči perzijskega plemiča Ghias Bega. Mogalsko cesarstvo je iskalo navdih v perzijski kulturi in celo uporabljalo perzijščino kot dvorni jezik.

Ghias Beg je imel v državi naslov Itmad-ud-Daula, steber cesarstva. Njegova hči Mehrunnisa je bila vdomica, ki je čakala na Jahangirjevo mačeho. Jahangir je naletel nanjo v zenani in je bil nad njo zelo očaran. Čeprav se je poročila z drugim, jo ​​je Jahangir poročil, potem ko je njen mož umrl v lovski nesreči. Ob njuni poroki ji je podelil naziv Nur Jahan 'luč sveta'.

Ne samo, da je bila Nur Jahan lepa, bila je tudi živahna in je oblikovala trende, ko je šlo za oblikovanje vsega, od kostumov do nakita in celo preprog. Gostiteljica brez para je bila odličen strelec, spremljevalka moža in vir velikih političnih spletk. Kot de facto vladarice so sodne listine in kovanci nosili njen pečat. Skupaj s povečanjem njene moči sta postala močna tudi njen oče in brat. Ko je njen oče leta 1622 umrl, je Nur Jahan oblikovala in zgradila čudovit mavzolej, Itmad-ud-Daula, v njegov spomin. Shah Jahan, njen pastorek, se je poročil z Mumtaz Mahal (pozneje znano kot dama Tadža), njeno nečakinjo.
​
Toda končni načrt igre Nur Jahan je bil, da ji hčerka iz prvega zakona sledi kot cesarica, kot nevesta drugega Jahangirjevega sina, princa Shahryarja. 7. novembra 1627, ko je Jahangir umrl, je bil Shah Jahan v Dekanu. Bilo je primerno, da se je Shahryar povzpel na prestol kot cesar, toda ob vrnitvi Shah Jahana so Shahryar in vsi drugi potencialni dediči umrli. Šestega februarja naslednjega leta se je na prestol Hindustana povzpel Shah Jahan, zdaj šestintridesetletni Jahangirjev sin s princeso iz Jodhpurja.
0 Comments

Vishnu

21/1/2022

0 Comments

 

Vishnu

VISHNU – OHRANITELJ
 
V nasprotju z Brahmo ima Vishnu nešteto templjev po vsej Indiji, ki so posvečeni njemu. Tudi on ima štiri roke, vendar kot atribut drži v njih školjko ali disk. Narayan je drugo ime za Višnuja - "nara" predstavlja vodo, kjer prebiva na postelji stoglave kobre Anantha ali Sesha. Kobra predstavlja kozmično energijo, voda pa večno blaženost. Disk ali čakra predstavlja dharmo ali pravičnost, medtem ko školjka ali "šankh" pomeni kozmični zvok Om. Buzdovan ali "g a d a" pomeni odstranitev zla, lotos na katerem sedi Višnu, pa je simbol lepote in čistosti. Njegova soproga je Lakshmi, boginja bogastva, saj brez bogastva bi bila ohranitev nemogoča. Višnujevo vozilo je Garuda, mitološko bitje, ki je pol-ptica, pol-človek. Skozi stoletja se je pojavljal v devetih avatarjih ali inkarnacijah.
 
MATSAYA, RIBA
Višnu v svojem ribjem avatarju rešuje Manuja, prednika človeške rase, pred katastrofalnimi poplavami, ki so grozile, da bodo utopile ves svet. Kot pravi zgodba, ki spominja na svetopisemsko zgodbo o Noetu in njegovi barki (vendar je veliko starejša od nje), je Manu naletel na drobno ribo in skrbel zanjo. V hipu je riba narasla do takšne velikosti, da jo je zmogel zadržati le ocean. Manu je prepoznal njegovo božansko moč in molil k ribam. Višnu se je zdaj pojavil pred Manujem in mu napovedal katastrofo.
Ko so prišle poplave, se je Manu skupaj s svetimi možmi in vsemi semeni vseh živih bitij vkrcal na ladjo, ki jo je posebej pripravil za to nalogo. Višnu se je nato v oceanu pojavil kot velikanska riba in zasidral ladjo na varno mesto, dokler se vode niso umaknile.
 
KUMRA, ŽELVA
Višnu se nato pojavi kot želva, da povrne stvari, ki jih je Manu izgubil v poplavah. Njegov hrbet se uporablja kot oporišče na dnu morja, na katerem je gora Mandara, morje pa se vrti, da išče stvari, ki ležijo na dnu oceana. Med najdenim bogastvom so "Amrit" (voda, ki daje življenje), Dhanvantri (zdravnik bogov in nosilec Amrita), Lakshmi (boginja bogastva), Sura (boginja vina), Chandra (luna), Rambha (nimfa) in Surabhi (krava obilja).
 
VARAHA, MERJASEC
V svoji inkarnaciji merjasca Višnu reši Prithvija (Zemljo) iz krempljev demona Hiranyakashyapa, ki ga je potegnil na dno oceana. Višnu se potopi na dno oceana in po dolgi bitki dvigne Zemljo na varno.
 
NARASIMHA, POL-ČLOVEK, POL-LEV
Demonu Hiranyakashyapu je bila podeljen blagor, ki ga niti človek niti zver nista mogla ubiti. Ni ga bilo mogoče ubiti ne v nebesih ne na zemlji in ne podnevi ne ponoči. Tako ogromna moč je kmalu postala premočna, da bi jo lahko obvladal in začel je vladati teror, ki je vznemirjal tako človeštvo na zemlji kot bogove v nebesih. Ko mu je sin nasprotoval, ga je demon prijel in rekel, da mu nihče ne more priti na pomoč, ker je vsemogočen. Pri tem Višnuju, v njegovem avatarju polčlovek-pol lev,  je izbruhnil iz stebra v palači demona. Dvignil je demona na stegno (torej ni bil ne v nebesih ne na Zemlji) in izbral mrak, ko ni bil ne dneva ne noči, in je končno osvobodil svet te nadloge.
 
VAMANA, ŠKRAT
Kralj Bali se je pokoril in postal zelo močan, in ko je kralj prišel v kočo Jamadagni je ukradel njeno sveto tele. To je Parshurama tako razjezilo, da je ubil tisočrokega kralja. V maščevanju so Kartavirjini sinovi ubili Parshuraminega očeta. To je razjezilo Parshuramo, ki je vihtel svojo smrtonosno sekiro, da bi dvajsetkrat pobil vso kasto Kšatrijev in napolnil jezera z njihovo krvjo. Nato je zemljo podaril velikemu modrecu Kashyapi.
 
RAMA ALI RAMCHANDRA
Rama, najstarejši sin Raja Dasharatha iz Ayodhye, je vzor vsem indijskim moškim. Je bil idealen kralj, bil je tudi idealen brat, sin in mož. Zaradi zlobnosti mačehe je bil za štirinajst let izgnan v gozdove, njegovo ženo Sito pa je ugrabil Ravana, demonski kralj Lanke. Rama in njegov brat Laxman ter vojska opic, ki jih vodi Hanuman, so se odpravili na vojno proti Ravani, uničili so njegovo bleščeče mesto in osvobodili zemljo zla. Prav ta zgodba je zapisana v velikem epu Ramayana.
 
KRIŠNA
Osma inkarnacija Višnuja ima priljubljeno mesto v srcih milijonov hindujcev. Njegove potegavščine v otroštvu, ljubezenske zveze z gopi – kravjimi služkinjami iz Vrindavana – in druge zgodbe so neštetokrat opisane v literaturi, umetnosti, glasbi in plesu. Njegov govor najstarejšemu izmed petih bratov Pandava na bojišču v Kurukshetri (s 100 bratranci Kaurava, ki čakajo na vojno proti njim) je tema za božansko pesem Bhagwad Gita, ki je del drugega velikega indijskega epa - Mahabharata. Krišna je kot mlad fant ubil demona Kansa in kralja kač Kalijo, ki je prebival v vodah Jamune.

0 Comments

Brahma

21/1/2022

0 Comments

 

Brahma

BRAHMA – Božanski stvarnik
 
Brahma je običajno upodobljen z brado in štirimi rokami, ki držijo žezlo, posodo ali vrč za vodo, vedske knjige znanja in rožni venec. Za razliko od drugih hindujskih bogov Brahma v rokah ne drži nobenega orožja. Njegova soproga je Saraswati, boginja učenja, ustvarjanje sveta bi bilo nemogoče brez pravega znanja. Njegovo vozilo pa je labod. 
 
Rečeno je bilo, da je Brahma ustvaril samega sebe, tako da je najprej ustvaril vodo. V to vodo je nato odložil seme, ki je kasneje postalo zlato jajce. Iz tega jajca se je nato rodil Brahma, stvarnik vseh svetov. Preostali material tega zlatega jajca se je razpršil v Brahmana ali vesolje. 
 
Brahma Purana pojasnjuje, zakaj ima Brahma štiri glave: ko je Brahma ustvarjal vesolje, je ustvaril eksotično lepo dekle, znano kot Satarupa. Očarala ga je njena lepota. Satarupa se je premikala v različne smeri, da bi se izognila Brahminim hrepenečim pogledom, vendar je Brahma razvil glavo v vsako smer, v katero se je premikala, da je ne bi izgubil iz vida. Posledično si je ustvaril pet glav.

​Shiva, ki je bil priča celotni epizodi, je menil, da ni primerno za Brahmo, da bi ga prevzela lastna stvaritev in da bi ga naučil lekcijo, mu je odžagal peto glavo. Šiva je tako s tem prepovedal graditi templje, ki bi častili Brahmo. Tako je v državi Indiji le okoli pet templjev, ki so mu posvečeni, od katerih je najpomembnejši v Pushkarju, blizu Jaipurja.
 
Fotografije: Kipec Brahme v notranjosti templja Brahma v Pushkarju in vhod v Brahmin tempelj v Pushkarju v Rajasthanu: (Pushkar Sri Jagatpitha Brahma Temple).
0 Comments

Hinduizem

12/1/2022

0 Comments

 

Hinduizem

Za razliko od drugih večjih religij hinduizem nima ustanovitelja, niti ni verskega poglavarja ali knjige, ki bi določala pravila. Zaradi tega je religija postala dinamična in odprta s svojo edinstveno sposobnostjo asimilacije, namesto da bi nasprotovala drugim veram in filozofijam. Osnova hinduizma je v priznavanju Brahmana ali kozmične moči – najvišje duše vesolja, ki je samoobstoječa, absolutna in večna. Vse stvari izhajajo iz nje in vse se vanjo vračajo. 
 
Vsak človek nosi v sebi del te večne duše, to je 'atman'. Cilj vseh hindujcev je združiti ali stopiti svojo individualno dušo s kozmično dušo - parmatmanom. Ne častijo se sam parmatman, ampak je predmet abstraktne meditacije, ki jo izvajajo hindujski modreci, da bi dosegli absorpcijo vanj. 
 
Ker je bil zgodnji človek odvisen od narave, so naravni elementi postali prvi predmeti čaščenja. Hindujski panteon zato prepoznava njihovo mogočno moč v podobi Indre (bog dežja), Ganga (rečna boginja), Chandra (bog lune), Surya (bog sonca), Agni (bog ognja) in drugi.
 
Vse, kar je pomembno vplivalo na človekovo življenje, je bilo predmet čaščenja. Toda ko se je civilizacija razvijala in napredovala, so bogovi začeli prevzemati človeške oblike. V središču hindujske filozofije pa je vendarle samo ena vseprisotna kozmična moč - Brahman. Odkar jo je težko povezati z identiteto, ki nima oblike, je Brahman razdeljena na tri faze obstoja – ustvarjanje, ohranjanje in uničenje (Brahma, Vishnu, Shiva). Vsaka stvar v našem vesolju mora iti skozi vse te faze, bodisi zvezda, mikrob ali človek. Vse ima začetek in konec. To je univerzalni zakon in nič ga ne more spremeniti. Hindujci priznavajo Brahmo kot boga stvarstva, Višnuja kot boga ohranjanja in Šivo kot boga uničenja.
 
***
Puja samagri je vrsta obrednih predmetov, ki se uporabljajo za molitveno slovesnost hindujcev, krasi to stran. Ponudba kokosa, kadila, cvetličnih girland, oljnih svetil in zvonjenja so pomemben del hindujskega čaščenja.
 
***
 
Hindujske bogove in boginje častijo na različnih mestih in oblikah. Častijo se tudi njihova vozila, običajno živali in ptice. Molitveni obredi in predmeti so tako raznoliki kot država sama, kar je razvidno iz zgornjih slik iz različnih templjev v državi.

0 Comments

Akbar

10/1/2022

0 Comments

 

Veliki Moguli - Akbar

Akbar je imel komaj štirinajst let, ko je prispela novica o smrti njegovega očeta. Imel je srečo, da je imel za mentorja učenjka Bairama Khana. Dva tedna, dokler Akbarjeva varnost ni bila zagotovljena, niso javno objavili Humayunovo smrt in zamenjava cesarja se je vsakodnevno uprizarjala v obliki »jharokhe« – tradicionalni mogulski običaj – dokler ni bil kronan novi cesar. Akbar je bil nizke postave in čokat in je odraščal kot neustrašen mladenič brez formalne izobrazbe.
 
V popolnem nasprotju z očetom in dedkom je ostal nepismen, a pomanjkanje formalne izobrazbe nikakor ni oviralo njegovega iskanja znanja. Vsak večer, ko je šel spat, mu je moral nekdo brati knjige. Njegova žeja po znanju je bila tolikšna, da je v času svojega vladanja dal prevesti indijska verska besedila v perzijski jezik in islamske knjige v sanskrt. Tako je bilo prevedenih več kot 40.000 knjig – Mughali so praviloma ljubili rokopise. 
 
Njegova druga strast je bila glasba, na njegovem dvoru pa je prepeval legendarni indijski klasični glasbenik Tansen. Govorili so, da ko je Tansen pel v Anup Tali v palači Fatehpur Sikri, so se svetilke, ki so plavale na vodi, spontano prižigale.
 
Akbar je rad lovil tudi divje živali. so ga spremljali Na njegovih odpravah so ga spremljali izurjeni gepardi in postal je legendaren, ker je plastoročno ubil ranjeno tigrico in onesposobil pobesnelega slona, ​​ki je pred tem ubil svojega mahuta. Zanimal ga je tudi nočni polo, to je šport, ki ga je sam iznašel in ki se igra z gorečo ognjeno kroglo. 
 
Akbarjeva ljubezen do žensk je bila vsesplošno znana in poleg štirih žena je imel harem z več kot petsto priležnicami. A če mu je kaj manjkalo, je bil to sin - prestolonaslednik. Medtem ko so njegove hčere preživele, so sinovi umrli kmalu po rojstvu. Razočaran se je odpravil na pot iskat blagoslov mističnega sufijskega svetnika Salima Chistija. Svetnik je cesarju prerokoval tri sinove in res so se mu pravočasno rodili trije sinovi. Leta 1569 je Jodha Bai rodila dečka, ki je bil poimenoval Salim v čast svetnika. Otrok je odraščal in postal cesar Jahangir. Akbar, ki je zgradil utrdbo v Agri, se je zdaj odločil, da si zgradi novo prestolnico, ki jo je poimenoval Fatehpur Sikri.
 
Dela so se začela leta 1571 in zgradili so čudovite palače, vrtove in vodne bazene. Akbar je bil tako navdušen nad svojim novim podvigom, da so ga videli, kako klesti kamen skupaj s svojimi delavci. Ko je bil dokončan, se je Akbar preselil in tamkaj živel trinajst let. Vendar je bilo mesto kmalu nato zapuščeno zaradi pomanjkanja sveže vode. Danes je od mesta ostalo le malo, vendar so palače še vedno tam, tako veličastne kot vedno, kar kaže na Akbarjevo razumevanje arhitekture.
 
Čeprav je bil Akbar nepismen, je imel vpogled v mistiko. Na grozo ortodoksnih muslimanov tistega časa je ustvaril Imabat Khana, kjer so bili verski poglavarji različnih religij pozvani, da vodijo razprave o njihovih filozofijah in verskih naukih. Med njimi so bili jezuiti, judje in hindujci. To je bilo prvič, da se je pokazalo, da ima muslimanski vladar strpen pogled do drugih religij. Odpravil je davek, naložen nemuslimanom, imenovan jizyah in celo strukturiral novo religijo, imenovano Din-i-Ilahi, ki temelji na naukih vseh ver. Od vseh filozofov, ki so prišli v Fatehpur Sikri, so jezuiti pritegnili največ Akbarjeve pozornosti. Pod vodstvom katalonskega patra Antonia Monserrata leta 1580 so predstavljali nenavaden prizor na dvorišču palače Mughal.
 
Akbar je ponosno nosil križ iz dragega kamna lapis-lazulija, ki so ga prinesli jezuiti in je imenoval Padra Monserrata za učitelja princa Salima. Akbarjev dvor je sestavljalo devet 'draguljev' različnih veščin, med njimi Birbal, Todarmal, Bhagwandas in Abul Fazal. Ko je bil Akbar star oseminpetdeset let in še vedno v dobri kondiciji, je preživel lastnega sina Murada. Njegov drugi sin Daniyal je bil alkoholik. Salim se je bal, da ga bo tudi oče preživel, in se je uprl očetu in odstranil Abula Fazala, Akbarjevega najbolj zaupanja vrednega prijatelja v boju. 
 
To je razjezilo Akbarja in njegova žena Hamida Bano Begum je potrebovala veliko spretnosti, da je sklenila premirje med sinom in vnukom. Leta 1604 je umrla Akbarjeva žena Hamida Bano Begum in to je zlomilo tudi cesarjevo voljo do življenja. Akbar, največji mogulski cesar, je umrl 25. oktobra leta 1605. Sikandra, blizu Agre, naj bi bila njegov poslednji dom, tukaj leži pokopan v veličastni grobnici. Kasneje so Jati izropali bogastvo grobnice, a je še vedno prijetno mesto z ostanki palače in opicami na vrtovih.
 
Kralj Akbar je bil največji mogulski vladar, ki so vladali Indiji od 16. do 18. stoletja. Znan po svoji strpnosti, je v svoj kabinet imenoval različne hindujske plemiče, med njimi Raja Birbala, ki je bil priljubljen zaradi svoje duhovitosti in praktičnega humorja. Akbar in Birbal sta se pogosto znašla v situacijah, kjer je dvorjan lahko prelisičil cesarja.
 
Tako se je zgodilo, da si je neke mrzle decembrske noči, ko je bila za njimi sezona lova šikarjev, cesar omislil zabaven šport. Poslal je glasnike, da bi oznanil, da je pripravljen plačati tisoč zlatnikov vsakomur, ki bo zdržal v ledenih vodah reke Jamune, ki je tekla pod obzidjem njegove palače. Novica o izzivu se je hitro razširila in usodnega dne se je pojavilo na tisoče upajočih izzivalcev.

Tekmovalci so se pripravili z mazanjem in nanosom mastnega olja, za katerega so upali, da jim bo pomagal ublažiti mraz. Ponoči pa je temperatura začela močno padati in kmalu so na veselje kraljeve družine tekmovalci pričeli prihajati iz vode. Končno je v vodi ostala le peščica junakov, skupaj s suhim, izčrpanim pralcem oz. dhobijem. Kmalu so odšli tudi najmočnejši in za nagrado sta se pomerila le suhljati dhobi in Sher Khan, prvak Agre v rokoborbi. Občutek je bil, da bo Sher Khan zmagal, a ob 4.30 zjutraj niti on ni mogel prenesti mraza in je moral dhobi počakati na prve žarke zore.

Akbar je poklical dhobija v Diwan-i-Am oz. dvorano za javno občinstvo. »Dragi moj mož,« ga je vprašal indijski cesar, »kako si lahko premagal najmočnejšega človeka v mestu?« "Moj gospod," je rekel dhobi, »Ko sem stal v ledenih vodah Jamune, sem videl, da je v tvoji palači gorela svetilka. Gledanje vanjo in razmišljanje o toplini, ki jo daje, mi je pomagalo preživeti hud mraz.«
Cesarjevi dvorjani, ki niso mogli sprejeti dejstva, da navaden prebivalec odhaja s čudovito denarno nagrado, so cesarju napolnili ušesa z dvomi, češ da toplota palačne svetilke pomeni diskvalifikacijo. Cesar je nato nagrado preklical in ubogi dhobi je moral zapustiti dvorano. Toda Birbala je bil razočaran, ko je videl, kako zlahka je cesar zaupal dvorjanom. Brez besed je odšel iz Diwan-i-Ama.
​
Naslednji dan, ko se Birbal ni pojavil v kraljevi palači, je Akbar poslal glasnika v njegovo hišo. Le-ta se je vrnil s sporočilom, da se bo Birbal pojavil takoj, ko bo končal kuhanje khichrija, kaše iz riža in leče. Naslednji dan je Birbal spet manjkal - še vedno je kuhal svoj khichri, je pojasnil sel. Minil je še en dan. Akbar se je razburjen odločil, da bo osebno odšel v Birbalovo hišo, da bi ugotovil, kje je problem. Ko je prispel do Birbalove hiše, je Akbar vprašal, kje je minister. »Moj gospod, kuha khichri na strehi,« je prišel odgovor.
 
Na strehi je Akbar videl Birbala, ki se je ukvarjal z loncem. »Kaj počneš, Raja Birbal?« je vprašal Akbar. »Kuham khichri, moj gospod,« je odgovoril njegov minister, ne da bi odmaknil pogled z lonca. »Tri dni za kuhanje enega lonca riža! Ali ste pri sebi ali vam je opij opral možgane?« je zavpil Akbar. »Moj veliki gospod, cesar Hindustana, poskušal sem skuhati riž z lečo v loncu ...« »Kje je ogenj, moj dobri mož? Kako lahko kuhaš brez ognja?« je zavpil Akbar, ki je bil zdaj že vidno razburjen. »Gospod, lonec sem usmeril proti svetilki v vaši palači, da bi dobil ogenj, a jed še ni pripravljena.« Akbar je razumel, kaj mu je hotel povedati njegov zviti minister. Akbar je Birbala pozdravil kot steber resnice in pravice, zato je dhobija poklical nazaj v svojo palačo in mu izročil zasluženo nagrado.
0 Comments

Humayun

21/12/2021

0 Comments

 

Veliki Moguli - Humayun

Baburjeva smrt je Humayunu prinesla krono Indije in ostro realnost, ki je minila le štiri leta od bitke pri Panipatu. Njegova prva naloga je bila torej zadušiti upore v novonastalem imperiju in ga utrditi.
Humayun se je rodil v Kabulu leta 1508. V mladosti je postal guverner pomembne province, sposoben voditelj, dokazal je svojo vrednost v bitki pri Panipatu in spet v bitki proti Rana Sangi iz Mewarja.

Če je bila Baburjeva strast literatura, je bil Humayun obseden z astrologijo in astronomijo. Tudi za vladanje je uporabil pomoč astrologije. Nekatere državne zadeve so se razpravljale le ob določenih dneh v tednu. Nosil je celo barve, ki so ustrezale različnim dnevom v tednu.
Kasneje se je Humayun zapletel v svoj svet opija in priležnic, pri čemer ni uspel zabeležiti naraščajoče grožnje afganistanskega kralja Sher Shah Surija. Najprej je Afganistanu padel Bihar, nato Bengal. Ko je postalo jasno, da Afganistanec ni mali upornik, se je Humayun odločil za ukrepanje.

Medtem je Sher Shah organiziral svoje čete in napadel Humayun. Humayun je moral zaradi poškodb pobegniti z bojišča in se skoraj utopil med prečkanjem Gange. Življenje mu je rešil bhishti ali vodonoša. Humayunu je pomagal prečkati reko na napihnjeni bivolji koži. Kot gesto svoje hvaležnosti je Humayun za en dan razglasil bhishti cesarja. (Po drugi strani je bhishti izkoristil trenutek tako, da je dobil usnjene kovance v njegovem imenu.)
​
Sher Shah je odkorakal v Agro in še enkrat premagal Humayuna pri Kanauj, ki je prisilil cesarja, da je s peščico ljudi, zakladom in haremom pobegnil iz svojega cesarstva. Ko je prispel v Sindh, mu je ponudil zavetje hindujski raja. Tu, v Amarkotu, se je njemu in Hamidi Bano Begum, njegovi ženi, rodil sin. Humayun je otroka poimenoval Jalaluddin Muhammad Akbar. Humayun in njegov brat sta zapustila družino in odpotovala v Perzijo, kjer ga je Šah Tahmaš sprejel kot cesarja Hindustana, čeprav je bil njegov pravi status begunca. Humayun je tako zelo užival v šahovem gostoljubju, da se je zdelo, da se nerad vrne v Hindustan.

Toda vrnitev, ki jo je opravil, potem ko je čudna nesreča končala Sher Shahovo življenje. Bomba, ki jo je vrgel Sher Shah, se je odbila in ga sežgala v pepel. Humayun se je lahko dobesedno sprehodil nazaj do prestola in zahteval to kot njegova pravica. Spet se je začel ukvarjati z opijem in astrologijo. Nekega večera, ko je zagledal planet Venero, se je spuščal po stopnicah stolpa, ko je zaslišal mujezina, ki je klical vernike k molitvi. Humayun je pokleknil, da bi molil, vendar je ujel nogo v rob svoje halje in se spotaknil ter podlegel padcu drugi dan – 26. januarja 1556. Humayunova smrt je bila tajna, dokler ni bilo mogoče posredovati informacij njegovemu dediču in nasledniku. , Akbar. Deček je bil okronan za cesarja Hindustana na pšeničnih poljih Pandžaba.

Humayunova vdova je zgradila izvrstno grobnico v spomin na Humayuna v Delhiju. Od takrat se je začela tradicija grobnice charbagh (dobesedno štirje vrtovi) med Mughali, ki naj bi dosegla vrhunec osemdeset let pozneje v zgradbi Taj Mahala.
0 Comments

Kastni sistem

4/11/2021

0 Comments

 

Kastni sistem v Indiji

Kastna družbena ureditev, ki deli ljudi na štiri stanove - kaste ali varne - se je v Indiji razvila že pred približno 3000 leti. Čeprav je indijska vlada takšno delitev zakonsko prepovedala, je le-ta še vedno sestavni del njihove družbe. Danes je v Indiji okli 3000 različnih kast in podkast.
 
Nekateri zagovarjajo kastni družbeni sistem in v njem vidijo naslednje prednosti:
 
-       vsakdo ve, »kje je njegovo mesto«
-       zagotovljena družbena stabilnost
-       zelo močne identitete med člani posameznih kast
-       povezanost z močnimi religioznimi vezmi
-       urejena delitev dela
-       ohranjanje »kapitalske akumulacije«
 
Pomankljivosti kastnega sistema pa naj bi bile naslednje:
 
-       visoka stopnja neenakosti
-       velika stopnja togosti
-       pomanjkanje družbene mobilnosti
-       pogosta uporaba sile
-       dušeča konformnost
-       pomanjkanje individualizma
-       omalovaževanje podrejenih
-       počasne družbene spremembe
 
Po navodilih svetih spisov je znano, da naj bi se ljudje razvrščali v stanove glede na osebnostne lastnosti, vendar tega ne upoštevajo več; za pripadnike določenega stanu se imajo zgolj zaradi rojstva v določeni družini (stan podedujejo). Izvorni sistem je bil urejen tako, da je moral biti vsak pripadnik določene kaste usposobljen za svoje delo (nekaj podobnega zahodni srednjeveški cehovski delitvi), kasneje pa so ga kastni brahmane spremenili v dednega, da bi ohranili in utrdili svoj ugledni položaj.
 
Stanovi kastnega sistema:
 
-       brahmani; (svečeniki, učitelji, ministri, zdravniki)
-       kšatrije; (državni voditelji, sodniki, poklicni vojaki, policaji)
-       vajšje; (poslovneži, trgovci, kmetje)
-       šudre; (delavci vseh vrst)
 
Prvi trije razredi se od četrtega popolnoma ločijo po tem, da so dvakrat rojeni ali uvedeni. Nosijo sveto vrvico kot zunanje znamenje nadrejenega položaja. Poleg tega se posamezne rodovne skupine delijo še na čiste ali nečiste, glede na obredno čistost ali nečistost kot posledico mešanja z drugo skupino.
 
Opravila posameznih kast, zlasti v večmilijonskih mestih, niso strogo določena. Tako se lahko na primer brahmani ukvarjajo tudi s kuhanjem čaja na ulici, kšatrije lahko končajo kot obubožani kmetje, vajšje kot bogati industrijalci in šudre kot premožni trgovci. Ljudje, ki pripadajo kastam, imajo nad nedotakljivimi številčno premoč, ki jo izrabljajo za obvladovanje in usmerjanje njihovega življenja. S tem, ko nedotakljive izkoriščajo za poceni ali celo brezplačno delovno silo in jim onemogočija kupovanje zemlje, si ustvarijo idealne razmere za hitro bogatenje.
 
Vedska družba pozna tudi delitev, ki se nanaša na življenjska obdobja:

-       brahmačari; študentsko obdobje
-       grihastha; odbobje zakonskega življenja
-       vanaprastha; upokojensko obdobje
-       sannjasi; obdobje odrekanja
 
Hindujci v življenju opravijo do šestnajst obredov (samskar) ali zakramentov, da bi duhovno napredovali. Prvi obred je posvetitev med spočetjem, zadnji pa je pogrebni obred. Za dosledne hindujce je značilno vegetarijanstvo. Ne jedo mesa, rib in jajc, pogosto odklanjajo tudi česen in čebulo, hrano pa pred jedjo darujejo božanstvom. Izročilo tistim, ki niso vegetarijanci, priporoča, naj se izogibajo vsaj uživanju govedine, kajti prav krave imajo pomembno mesto v hindujski tradiciji. Duše, ki so se znašle v telesih krav ali volov, bodo namreč že v naslednjem življenju dobile človeška telesa. Uboj krave je zato enakovreden umoru človeka.
 
Kasta nedotakljivih:
 
Pripadniki nedotakljivih, kot jih imenujejo druge indijske kaste, oziroma daliti ali zatirani, kot imenujejo sami sebe, predstavljajo približno eno petino (okoli 250 milijonov) milijardnega prebivalstva Indije. Sami ne pripadajo nobeni izmed kast, kar je vzrok, da jih drugi obravnavajo kot nečiste, nedotakljive in umazane. Njihova usoda je utemeljena s slabimi dejanji iz prejšnjih življenj, z zakonom karme, kot pravijo drugi in to uporabljajo kot izgovor za pomiritev svoje vesti.
 
Za prebitje tega večnega začaranega kroga izkoriščanja in ureditev njihovega družbenega položaja se je še v času angleške kolonialne uprave Indije zavzemal Mahatma Gandhi. Z gladovno stavko leta 1932 je opozoril na sramoten družbeni položaj nedotakljivih, ki jih je sam imenoval haridžani ali otroci boga. Že po enem dnevu gladovne stavke je Gandhi začel dobivati obvestila iz celotne Indije o odprtju templjev in vodnjakov nedotakljivim. Vsaj teoretična možnost za konec izkoriščanja se jim je ponudila šele z začetkom indijske neodvisnosti leta 1948, ko je indijska vlada z ustavo razveljavila kastni družbeni red in prepovedala nedotakljivost. 
 
Kljub temu pa je kastna neenakost še vedno značilnost Indije. Nedotakljivim tudi danes odrekajo temeljne človekove pravice. Še vedno ne morejo kupiti zemlje, delajo v ponižujočih delovnih razmerah in so dan na dan tarča zlorab ter ponižanj policije, lokalnih uradnikov ter pripadnikov višjih kast. Nedotakljivi so tisti, ki še vedno ne smejo prestopiti črte, ki razmejuje njihov del vasi od tistega dela, ki pripada višjim kastam. So tudi del prebivalstva, ki ne sme uporabljati istih vodnjakov ter obiskovati istih templjev kakor pripadniki višjih kast.
 
Za nedotakljive je značilno tudi, da je mleko, ki ga molzejo sami in prihaja iz krave, ki jim pripada, nečisto. Izobčenci se preživljajo kot čistilci javnih stranišč ali pa kot zbiralci različnih še uporabnih odpadkov z mestnih smetišč. Opravljajo najrazličnejša težaška ter umazana dela, ki se jim drugi izogibajo. Predmestni srednji sloj si pred tem zatiska oči in se pretvarja, da izobčenci sploh ne obstajajo.

Modernizacija Indije ni pripomogla k zmanjšanju krutosti in izkoriščanja nedotakljivih. Več kakor 40 milijonov jih je ujetih v suženjska delovna razmerja v kamnolomih, na poljih ali v tovarnah in kar 15 milijonov od tega je otrok, poleg katerih so prizadete predvsem ženske, ki so nenehno podvržene različnim vrstam zlorab kot sta posilstvo in pretepanje.
 
Značilen primer je lahko Krišnaveni, pripadnica nedotakljivih, za katero je izobčenost del življenja, odkar se je  s sramotnimi deli začel ukvarjati njen oče. Sama je prestopila to mejo po smrti svojega moža, ko je zato, da bi prehranila družino, začela pobirati trupla. Vrnitev v družbo za njo več ni mogoča, saj je nikoli več nihče ne bo najel za opravljanje katerega koli drugega dela. Zaradi prihodnosti svojih otrok je prisiljena vztrajati. Viri navajajo, da njene še tako temne oči postanejo še temnejše in bolj napete ob pripovedovanju lastne osamljenosti sredi kaotičnega življenja v slumih. Verjetno bi prizori iz življenja Krišnaveni ter njej podobnih morali biti vsem nam kot opozorilo, da je naš vsakdanjik neprecenljivo lep ter da se še sami ne zavedamo, kako smo lahko srečni, da živimo tukaj, kjer smo, kajti redki izmed nas poznajo bedo, ki jih pripadniki nedotakljivih prenašajo iz dneva v dan.
 
Izobčenost je v Indiji dedna in se prenaša iz roda v rod. Napredovanje po lestvici je sicer zelo težavno, vendar pa ni nemogoče. Vse več je nedotakljivih, ki se prebijejo ob pomoči medkastnih porok in izobrazbe. Najboljši primer, da nedotakljivim le niso vsa vrata v boljši svet zaprta je nekdanji indijski predsednik R. Narayana, ki je kljub nemogočim razmeram v katerih se je rodil, uspel v bleščeči diplomatski karieri. Njegov primer naj bi bil vodilo drugim v njihovem boju za socialno enakopravnost in človečnost medsebojnih odnosov v indijski družbi.
 
Spori med kastami in nedotakljivimi:
 
V zadnjih letih se spori in trenja med izobčenci in pripadniki kast stopnjujejo, saj je nekaterim nedotakljivim dovolj nenehnega sklanjanja glave in poslušanja ukazov. Borijo se proti krivični družbeni ureditvi ter zahtevajo svoje pravice in enakopravnost. Znani so primeri, ko se je konflikt med tema dvema nasprotnikoma sprevrgel v pravo kastno vojno, kjer so oboroženi pripadniki obeh skupin napadali vasi, zažigali domove in se znašali nad nedolžnimi. Večina izobčenih pa se kljub temu povezuje med seboj v skupine, ki se zavzemajo za mirno in politično rešitev njihovega družbenega statusa, za večje mezde in pravičnejšo delitev zemlje. 
 
Pomembnejši hindujci in njihova gibanja:
 
- Rammohan Roj; je  »oče moderne Indije«, saj je skušal reformirati hinduizem tako, da je utrdil hinduistične vrednote.
- Šri Ramakrišna; duhovnik, ki je znan po svojih misijonarskih, socialnih ter vzgojno – izobraževalnih delih. Kar se tiče same religije; Bog se po njegovo pojavlja na različne načine – kot »nebeška mati«, Sita, Rama, Krišna, Mohamed in Jezus Kristus.
- Vivekananda; je oseba, kateri gre zasluga za mednarodno razširjenost gibanja Ramakrišna in je človek, ki je sprejel kaste kot del naravnega reda, toda zavračal je prednost, ki izhaja iz kastnega razločevanja. Namesto tega je zagovarjal enake možnosti za vse.
- Mahatma Gandhi; svoje življeje je posvetil boju za neodvisnost Indije ter boljše življenjske pogoje v svoji deželi. Zavrnil je kastni sistem, še posebej pa se je zavzemal za pripadnike nedotakljivih.

0 Comments

Nasprotja

3/11/2021

0 Comments

 

Indijska nasprotja

Kdor ima rad Indijo, ve, da pravzaprav ne ve, zakaj jo ima rad. Umazana je, revna, okužena, včasih tatinska in lažniva, pogosto smrdljiva, pokvarjena, neusmiljena in brezbrižna. Ko jo enkrat spoznaš, ne moreš več brez nje. Trpiš, če si daleč. Toda taka je ljubezen – nagonska, nerazložljiva, nesebična.
Zaljubljen ne slišiš razuma, ne bojiš se ničesar, pripravljen si na vse. Zaljubljen si opit od svobode, čutiš, da bi lahko objel ves svet, in zdi se ti, da te ves svet objema. Če je ne zasovražiš ob prvem vtisu, te Indija prav kmalu navduši, v njej se počutiš del stvarstva. V Indiji se nikoli ne počutiš samega, nikoli povsem ločenega od drugih. In to je njen čar.


Pred tisočletji so njeni modreci, rišiji, »tisti, ki vidijo«, zaslutili, da je življenje eno, in to izkustvo, religiozno obnavljano iz roda v rod, je bistvo velikega prispevka Indije človeški omiki in razvoju človeške zavesti. Vsako življenje, moje in življenje drevesa, je del celote tisoče oblik, ki so življenje.
To je misel, ki je v Indiji ni treba misliti, saj je v skupnem občutju ljudi in v zraku, ki ga dihajo. Že to, da si tam, te nezavedno uglaša s tem starodavnim videnjem. Zlahka dosežeš valovno dolžino z novimi zvoki in novimi razsežnostmi. V Indiji si drugačen kot drugje. Navdajajo te drugačna čustva. Misliš drugačne misli.


 V Indiji ne zaznavajo časa kot premočrtnega, ampak kot krožnega, zato preteklost, sedanjost in prihodnost nimajo take vrednosti kot pri nas. Glede na to, da se vse ponavlja in napredovanje velja za čisto iluzijo, napredek ni cilj človeškega delovanja. Stvarnosti, zaznane s čuti, Indija na splošno ne dojema kot resnične – ni »najvišja stvarnost« - zato prebuja, čeprav ne verjameš v vse to, občutje ravnodušnosti, zaradi katerega je dežela tako posebna, njena stvarnost pa, na trenutke grozljiva, v bistvu sprejemljiva. Sprejemljiva, ker je življenje pač tako, je vse in nasprotje vsega, je čudovito in kruto. Kajti življenje je tudi smrt, in ker ni užitka brez bolečine, ni sreče brez trpljenja.


Nasprotnost nasprotij – lepote in pošastnosti, bogastva in revščine – ni nikjer drugje na svetu tako dramatična, tako brezobzirna kot v Indiji. Toda prav videnje neogibne dvojnosti obstoja je spodbudilo rišije k iskanju skrivnega pomena, ki še danes deluje kot duhovni katalizator v vsakem, ki se ga loti.  Brž ko stopiš v Indijo, začutiš spremembo. Predvsem se počutiš bolj v miru s seboj in s svetom. Prihajal sem iz sveta blagoslovljenega razuma, ki zna pojasniti vse, iz sveta učinkovitosti in popolne organiziranosti, in se znašel v drugem, kjer se razum prav hitro ustavi in prepusti prostor najprej nesmislu in takoj nato norosti: v svetu, kjer je vse začasno in je edina gotovost negotovost vsega.


V Indiji je vse nepredvidljivo – telefonska linija je skoraj vedno nema (zato imaš vedno po dve, če je le mogoče), elektrike zmanjka za ure in ure, faks se zaradi sunkov napetosti nenehno kvari in zgodi se, da voda curkoma lije iz javnega stranišča pred hišo, kjer je nekdo odnesel plastično pipo. Toda v Indiji se prilagodiš, sprejmeš in kmalu zaživiš po logiki, da ni nič zares dramatično ali grozljivo pomembno. V resnici se je tako ali drugače vse že tolikokrat zgodilo in jasno je, da se bo v prihodnosti še velikokrat. Indija ostaja, kakršna je, kar je nekako pomirjujoče. V njej se počutiš preprosto človeškega, naravno smrtnega, razumeš, da si eden številnih statistov v velikem, nesmiselnem spektaklu, o katerem le zahodnjaki menimo, da ga režiramo in odločamo, kako se bo končal.


Pred mnogimi leti je Roberto Rossellini v mojstrskem dokumentarcu o Indiji prikazal podeželje, kjer živijo ljudje in živali drugi ob drugih v nepretrgani simbiozi. Še vedno je tako celo v središču prestolnice – nenehen, naraven spomin, da so ljudje, živali in rastline vidiki iste stvari, različna obdobja istega obstoja.


Vsepovsod po svetu se ljudje odzivajo na mravlje le tako, da jih pokončajo: ogenj, DDT, vrela voda so največkrat uporabljena sredstva. Masovni pokoli. V Indiji pa ljudje ravnajo z mravljami, kot je Lakšmana , eden junakov Ramajane, ravnal s svakinjo Sito, da bi jo zavaroval, ko je nekega dne moral odpotovati. Pred vrata njene kolibe je s konico loka narisal črto in ji rekel: »Nikoli je ne smeš prestopiti«. Današnji Indijci uporabljajo namesto loka kredo iz kombinacije zelišč. Z njo označijo hišni prag, okoli posteljnih nog in omar pa narišejo bele kroge. Mravlje se bojijo te krede in nikoli ne prečkajo sledi, ki jo pušča. Kreda se imenuje Lakšmanova črta.


V Indiji se vsaka stvar nekako navezuje na drugo. Navadno se sklicuje na mit, legendo, katero od številnih starih zgodb iz fantazijskega sveta, kjer so Indijci nekako bolj doma kot v vsakodnevnem. Včasih se sklicujejo le na zdravo pamet. Če mravlje že so, zakaj bi jih pobijali? Ni treba pomisliti, da so reinkarnacija starega očeta ali kakega strica. Dovolj se je zavedati, da so del stvarstva, kot mi. Zakaj bi jih torej pokončali? Tudi to je pomembna indijska razsežnost.


Zamisel, da je človek več vreden kot živali in jih zato sme izkoriščati in po mili volji pobijati, je v Indiji nepredstavljiva. Narava ni tu zato, da bi človek počel z njo, kar se mu zljubi. Nič ni njegovega. In če vzame, mora dati nekaj v zameno – vsaj zahvalo bogovom, ki so stvarniki. Poleg tega je tudi človek del narave. Njegov obstoj je odvisen od narave in Indijec ve, da »žaba ne pije vode iz ribnika, v katerem živi«.


Tudi zahodnjaki počasi spoznavamo, da je v našem odnosu do narave nekaj hudo narobe. Včasih se nam celo zazdi, da nas je civilizacija, ki jo tako poveličujemo, v celoti utemeljena na razumu, znanosti in obvladovanju vsega, kar nas obdaja, zapeljala v slepo ulico. Vendar kljub temu še zmeraj mislimo, da nam bosta prav razum in znanost pomagala iz nje. Tako še naprej neustrašeno izsekavamo gozdove, onesnažujemo reke, izsušujemo jezera in praznimo oceane. Gojimo in pobijamo najrazličnejše živali, kajti vse to – nam govorijo znanstveni ekonomisti – proizvaja dobrobit. In zaslepljeni, da večja dobrobit pomeni večjo srečo, vlagamo vse svoje energije v trošenje, kot da bi življenje bilo večna rimska gostija, na kateri se je in bljuva, da bi se moglo še jesti.


Presenetljivo je, da vse to počnemo že povsem naravno, prepričani, da je to naša pravica. Nikakor se ne počutimo del vsega. Nasprotno. Vsak se vidi kot ločeno bitje samo po sebi; vsak je ponosen na svoj razum, sposobnosti in predvsem na svojo svobodo. Toda prav ta občutek svobode, ločenosti od preostalega sveta, poraja grozljiv občutek samote in žalosti.


Tudi Indijci se počutijo svobodne. Ne svobodne v pajčevini kozmičnega obstoja, kamor smo ujeti vsi, ampak svobodne v mišljenju. Svoboda razmišljanja, kakršno uživajo Indijci, je v pravo uteho. V vsej zgodovini niso nikogar zažgali zaradi njegovih idej. Nikomur ni bilo nikoli prepovedano misliti, kar se mu je zdelo. Indijci niso nikoli poznali tabujev, nikoli niso čutili nikakršnih meja pri iskanju znanja. Kajti od nekdaj je veljalo, da prava moč pripada modrecem, nikoli začasni oblasti kraljev ali bojevnikov.
Rišije, mistike, a tudi zgodovinske osebnosti je manj zanimal svet okoli njih, kot jih je zanimala bit. Proučevali so jo na sebi, pa ne z ozirom na telo, ampak na um, ki je bil njihov raziskovalni laboratorij, mesto vseh preizkusov. Cilji drugih ljudstev so bili osvajanje, bogatenje, potovanje, odkrivanje. Indijci, ki v minulih dveh tisočletjih niso vdrli v nobeno deželo niti zavzeli tuje zemlje, so od nekdaj stremeli za vednostjo. Pa ne za vednostjo o svetu ampak za vednostjo o sebstvu. Poznati sebstvo pomeni poznati vse, kajti v večnem spreminjanju vsega ostaja temelj sebstva nespremenljiv. 


So zato postali veliki filozofi? Nikakor ne v našem pomenu. V vsej dolgi zgodovini indijske misli ni nobenega Aristotla, Platona, Kanta ali Hegla, kajti filozofija v pravem pomenu »ljubezni do vedenja« ni v Indiji nikoli pomenila gradnje abstraktnih vrednostnih sistemov. Bolj jo razumejo kot nekaj, kar podpira in usmerja življenje. Filozofija ni nekakšna oblika telovadbe, ni monopol izobraženih, ni pridržana za akademije, šole in »filozofe«. Indijska filozofija je del življenja, Ariadnina nit, ki vodi k izhodu iz blodnjaka nevednosti. Filozofija je religija in z njo iščejo rešitev, ki je v njihovem primeru vednost. Ne »uporabna« vednost, s katero je mogoče manipulirati, se polaščati, spreminjati, gospodovati svetu (znanost ni bila nikoli njihova močna stran), ampak, kot pravijo sveta besedila, »tista vednost, ki dosežena ne pušča več ničesar, kar bi bilo mogoče vedeti«, vednost o sebi.


Zahodnjakom vse to  zveni čudno in morda preseženo. Za nas je edina spoštovanja vredna vednost tista, ki je »uporabna«, koristna in nam pomaga najti delo ali užitek. Nič več se ne sprašujemo, kdo smo, nase in na druge gledamo izključno v okviru koristnosti. 

 
0 Comments

Indijska kulinarika

3/11/2021

0 Comments

 

Indijska kulinarika

Indijska kulinarika se je izoblikovala v 5000-letnem obdobju med različnimi skupinami ljudstev in njihovih kultur na indijski podcelini, in je ustvarila bogato mešanico okusov in jedi, ki jih sedaj najdemo v sodobni Indiji. Indijska kuhinja je bila pod močnim vplivom Arijcev, ki so se naseljevali v Indiji okoli leta 6000 pred našim štetjem, predvsem so vplivali na severno indijsko kuhinjo, kjer so uvedli uporabo mlečnih izdelkov, saj so bili predvsem nomadski pastirji. Kasnejši vplivi orientalskih plemen, Britancev, Turkov in portugalskih priseljencev, so obogatili indijsko kulinariko z značilnimi raznolikimi in bogatimi okusi, kot jih poznamo danes.

Veliko receptov se je pojavilo že v začetnem obdobju vedske kulture, ko je bila Indija še poraščena z gozdom in je bilo kmetovanje dopolnjeno z lovom divjadi in nabiranjem gozdnih sadežev. V vedskih časih je bila namreč običajna prehrana sestavljena iz sadja, zelenjave, žita, mlečnih izdelkov, medu in mesa, predvsem perutnine. Sčasoma so nekateri sloji prebivalstva prešli tudi na vegetarijansko prehrano.

Sprva je tudi kastni sistem narekoval različno prehrano ljudem. Brahmanom je bila na primer dovoljena mlečna in vegetarijanska hrana, bojevnikom ali kšatrijem je pripadalo meso od lova, trgovci ali vaišnave so bili pretežno vegetarijanci in so  uporabljali veliko semen in leče, najnižji kasti - sudram pa je bilo dovoljeno jesti svinjino in druge živali, ki so se jih pripadniki višjih kast izogibali. Prihod budizma je vplival na bolj pravično in enakomerno uporabo prehranskih sestavin med prebivalstvom, svoj delež pa so prispevale tudi podnebne razmere, ki so omogočale pridelavo različnih vrst sadja, zelenjave in žit skozi vse leto.

Indijska kuhinja je vedno bolj priljubljena po vsem svetu. Je enostavna za pripravo in je zelo okusna, njena osnova pa so zelenjava in semena, prav to pa si ljudje danes najbolj želijo. Želijo si obroke z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov, raznovrstno zelenjavo ter velikim izborom beljakovin. Večina indijske hrane nudi prav to in še več - ima lahko tudi zdravilne učinke, saj hrani dodaja različna zelišča, ingver in začimbe. Jogurt, ki je obvezen dodatek indijskim jedem zagotavlja dobro floro v prebavnem sistemu; sveže sadje, ki spremlja indijske jedi, pa prispeva tudi k alkalnemu ravnotežju v prehrani.

Začimbe
Začimbe so sestavni del indijske hrane. To ne pomeni, da so indijske jedi vedno pekoče, pomeni le, da so dobro začinjene in aromatične. Obstaja seveda tudi precej pekočih jedi, zlasti na jugu Indije, vendar so na splošno indijske jedi pripravljene predvsem s spretnim kuharjem in z mojstrsko uporabo začimb oziroma njihovih mešanic. V indijski  kuhinji se uporabljajo tako hladne začimbe kot tudi začimbe pražene na olju, začimbe blagega okusa, ostre oz. pekoče začimbe ter sladke začimbe. Začimbe se lahko dodajajo jedem tudi zaradi želene barve jedi ali zaradi njihovih zdravilnih lastnosti. Večina indijskih kuhinj pozna sezonsko uporabo začimb, saj se pri vsakdanjem kuhanju začimbe uporabljajo v zelo zmernih količinah, jedi so namreč dopolnjene s svežimi zelišči.
Če še nikoli niste kuhali indijske hrane in vaš domači izbor začimb ni niti približno povezan z indijsko kuhinjo, potem bo vaš prvi vstop vanjo prav gotovo začimba kari (curry powder) in nekaj najosnovnejših začimb, ki vam lahko pomagajo kuhati številne indijske jedi, ne da bi vam bilo treba obresti vseh trgovin z eksotičnimi okusi.
 
  - Semena Kumina,   - Črna gorčična semena,   - Kurkuma v prahu,   - Rdeči čili v prahu,                  - Koriander v prahu,   - Garam Masala  - Zelena semena kardamoma.

Ko imate te sestavine in se naučite osnovnega ravnanja z njimi, potem lahko naredite še korak dlje in dodate ter preizkusite vsakič kakšno novo. Počasi a zanesljivo boste imeli svojo zbirko začimb, ki jih boste znali uporabljati in mešati med seboj, kar vam bo omogočilo pripravo okusnih indijskih jedi.
 
Olja
V indijski kuhinji se namesto rastlinskega olja za cvrtje in pečenje pretežno uporablja ghee (izg. gi) ali prečiščeno maslo. Predvsem zato, ker lahko ghee maslo prenese zelo visoke temperature ne da bi postalo žarko, za razliko od deviškega olja ali neprečiščenega jedilnega olja. Poleg gheeja se uporablja tudi gorčično olje (predvsem v Bengaliji) in kokosovo olje, ki se pogosto uporablja na jugu Indije. Sezamovo olje se uporablja zlasti za pripravo sladkarij.
 
Dišave
Sveža zelišča in chutney (izg. čatni) iz suhega sadja (indijsko vloženo začinjeno sadje) ter vroče kumarice dopolnjujejo vsakodnevni indijski obrok. Ti majhni dodatki k obroku postavljajo indijski meni na višjo raven izkušenj in okusa, saj mu dodajajo pestre arome in raznolikost. Po drugi strani pa pomagajo uravnotežiti različne okuse, saj so hkrati sladki, pekoči, kisli in grenki - vse naenkrat. Sveži zeliščni chutney prida obroku svežino in okus. Priljubljeni sveži chutneyi so iz koriandra, mete in kokosa, medtem ko vročim kumaricam dodajajo limono,  mango in jajčevce. Indijske kumarice se hranijo v olju in ne tako kot pri nas, kjer jih hranimo v kisu.
Pomembni sestavini pri obroku indijske hrane sta leča in fižol, ki skupaj z rižem ali pšenico sestavljata popolne beljakovine, ki vsebujejo vseh osem aminokislin. Ker Indijci tradicionalno kuhajo s pomočjo okusa in ne s pomočjo receptov, se indijska kuhinja ponaša z zelo zdravo hrano, saj je namenjena za zadovoljevanje ne samo brbončic temveč tudi človeškega telesa.
 
Severno – indijska kuhinja
Tipično severno-indijski obrok je sestavljen iz čapatija in parate ali purija (to so vrste nekvašenega kruha) ter leče in karija (omake). Je blagega okusa  in je pripravljen v ghee-ju z debelo, kremasto lečo, kot osvežilo pa je dodan z zelenjavo začinjen jogurt ali granatno jabolko. Za prilogo jedem običajno uporabijo veliko zelenjave, na primer špinačo in gorčično seme kuhano s paneer-jem (sirček), severno indijske kumarice, sveži paradižnik, meto in koriandrovi listi.
Vroče sladko mleko s kardamomom se po navadi uživa pred spanjem.
Slaščice in bomboni so izdelani iz mleka, paneerja (izg. panir), leče,  čičerikine moke  in pšenične moke v kombinaciji s suhimi oreški. Nimbu Pani (limonin napitek), Lassi (ledeni pinjenec) pa so priljubljene pijače na severu Indije.
Tandoori kuhanje oz. priprava jedi je severno indijska posebnost in je poznana po vsem svetu. Tandoori piščanec, naan, tandoori roti, tandoori kebab so kulinarični hit v večini indijskih restavracij.       
 
Kaj je kari (Curry)
Najprej nekaj zanimivosti v zvezi z besedo “curry”. To je fonetično napačna interpretacija, ki so jo Angleži prenesli v Evropo. Izvira iz tamilskega izraza za omako “kari”. Pogosto se uporablja kot sinonim za vse indijske jedi ali za jedi, narejene iz tipične indijske omake. Indijski curry se ne more primerjati z mešanico začimb, ki jo sicer poznamo v Evropi. Znan je kot zmes različnih, posebej mešanih začimb, ki ima vsakič drugačen okus. Priprava curryja ostaja skrivnost slehernega kuharskega mojstra.
Kari je danes mednarodna jed priznana po vsem svetu. To je jed z omako (ali obara kot priloga) in vsebuje veliko začimb pekočih in kislih okusov.
Kari jed se lahko naredi z mešanico začimb v prahu (Curry Powder) ali pa s kombinacijo različnih samostojnih začimb. Kari v prahu je na voljo v trgovinah in kot rečeno, ni ena sama začimba, pač pa mešanica začimb. Nekatere sestavine karija v prahu so: črni poper, čili, nageljnove žbice, koriander,  cimet, kardamom, kumin, ingver, muškatni orešček, kurkuma in fenugreek  (semena grškega sena).
 Čeprav kari ni indijska beseda – jo tamkaj uporabljajo tudi za poimenovanje različnih jedi, ki so pripravljene kot enolončnica ali jedi »na žlico«. Te jedi se kuhajo postopoma z mešanico začimb, ki jo imenujejo masala.
 
Masala
Indijci so pravi mojstri mešanja začimb. Najbolj znani mešanici začimb sta garam masala in sambhar masala. Začimbe pražijo na kuhanem maslu (gheeju), pri čemer upoštevajo zaporedje dodajanja sestavin glede na to, kako hitro začimba sprošča aromo.
Priprava masale se prične s praženjem osnovnih vrst začimb na gheeju ali olju. Nato se dodajo zelišča in začimbe kot so karijevi listi ali fenugreek (grško seno). Močne začimbe, kot so asafetida, klinčki in čili, uporabljamo v manjših količinah, blage, kot sta koriander in kumin, pa v večjih. V naslednji stopnji se dodajo in vključujejo vse ali nekatere od naslednjih sestavin - čebula, česen, ingver in paradižnik. V nadaljevanju lahko dodamo kokosovo mleko, mandeljne, indijske oreščke in smetano. Vsi kariji imajo kiselkast okus, ki se doseže z limoninim sokom, tamarindo, mangom v prahu, ali jogurtom.
Indijci vedno solijo na koncu, ko je jed že kuhana, saj menijo, da je hrana, ki se je kuhala skupaj s soljo, rahlo strupena, prav tako preveč soli vpliva na okus jedi.
 
Recept:
Za pripravo karijeve  jagnjetine (Hiderabady lamb curry) potrebujemo:
  • 1kg jagnjetine brez kosti
  • 1 skodelica jogurta
  • 1 čajna žlica ingverjeve paste
  • 1 čajna žlica česnove paste
  • 1 čajna žlica čilija v prahu
  • 1 skodelica pražene čebule
  • ¼ čajne žlice kurkume
  • 1 čajna žlica garam masale
  • ½ čajne žlice kumina v prahu
  • ½ čajne žlice koriandra v prahu
  • 1 svež zelen čili
  • 1/2 čajne žlice semen kumina
  • 1 lovorov list
  • 4-5 nageljnovih žbic
  • 4-5 zrn črnega popra
  • 4 zelene kardamome
  • 1 cimetova palčka
  • 2 žlici svežih metinih listov
  • 2 žlici paradižnikovega pireja
  • nekaj karijevih listov
  • Nekaj svežih koriandrovih listov
  • Sol
  • 2 žlici ghee-ja
Priprava:
Na gheeju počasi prepražimo čebulo , da postane zlato rjava in jo shranimo. V večjo posodo damo jogurt, kurkumo, kumin in koriander v prahu, čili v prahu, garam masalo, ingverjevo in česnovo pasto,  ter dobro premešamo. Dodamo paradižnikov pire, sol in na kose narezano meso, lovorov list, nageljnove žbice, poper, cimetovo palčko, kardamom, praženo čebulo,liste mete, koriandra in ponovno dobro premešamo. Pripravljeno marinado postavimo v hladilnik za eno uro.
V posodi segrejemo ghee. Ko je dovolj segreto, stresemo marinirano meso v posodo in počasi kuhamo. Če je marinada pregosta, dolijemo malo vode. Počasi kuhamo 45 minut.
V ponvi ponovno segrejemo ghee. Ko je segreto, dodamo semena kumina, svež zelen čili, karijeve liste in pražimo, dokler semena kumina ne zadišijo. Pazimo, da začimb ne zažgemo.  Vse to dodamo k mesu in kuhamo še nekaj minut. 
Poleg postrežemo riž ali indijski kruh (naan).
 
Pa dober tek!

0 Comments
<<Previous
    Indija

    Indijski zapisi

    Indijski zapisi so nastali med leti 2000 in 2011 na treh potepanjih po Indiji, dveh v severnem delu indijske podceline in enega na jugu.
    ​

    Photo Copyright  © M.Bočko
    Picture

    Arhiv

    March 2022
    February 2022
    January 2022
    December 2021
    November 2021
    October 2021
    September 2021

    Poglavja

    All
    Akbar
    Aurangzeb
    Babur
    Brahma
    Dogovorjene Poroke
    Hinduizem
    Humayun
    Indijska Birokracija
    Indijska Kulinarika
    Jahangir
    Kajuraho
    Kastni Sistem
    Nasprotja
    Sveta Krava
    Vishnu

Powered by Create your own unique website with customizable templates.