Aurangzeb
Aurangzeb je bil okronan za cesarja v palači Quila Mubarak, danes Rdeči utrdbi v Delhiju, leta 1659 pri štiridesetih letih in je vladal izjemnih devetinštirideset let. V nasprotju s svojim očetom je bil zelo strog človek. Oblečil se je v preprosta bela oblačila in bil je puritanec. Kot sin tedaj najbogatejšega človeka na svetu (čigar rožni venec iz rubinovih kroglic in biserov je bil vreden približno 1,8 milijona dolarjev), je bol prepričan musliman. Preživetje si je služil s šivanjem kapic in kaligrafskim kopiranjem Korana. Divjih zabav in haremskih orgij se ni udeleževal, niti jih ni prepovedal. Edini arhitekturni prispevek, ki ga je dal, je bila gradnja Biserne mošeje v Rdeči utrdbi za lastno uporabo. Edina umetnost, ki jo je spodbujal, je bila kaligrafija. Njegova edina slabost je bila dobra hrana in sadje. Ni poznal strahu in je bil pobožni vernik. Aurangzeb je bil le enkrat v življenju zaljubljen.
Med obiskom strica je na njegovem vrtu po naključju srečal Hira Bai, stričevo priležnico. Neustavljivo se je zaljubil v njo in je imel z njo burno afero, a je kmalu zatem umrla. Aurangzeb je potreboval eno leto, da je prebolel njeno smrt.
Aurangzeb je vladal svojemu imperiju na podlagi šeriata, ortodoksnega muslimanskega verskega zakona. Zapustil je pot verske strpnosti, ki so se je držali njegovi predniki, in ponovno uvedel džizijo (verski davek) za nemuslimane. Ustavil je gradnjo novih templjev, uničil pomembne hindujske templje, kot so Somnath v Gudžaratu, Vishwanath v Varanasiju in Keshav Rai v Mathuri. Polomljeni kipi hindujskih bogov in boginj so bili nato uporabljeni kot temelj mošeje Jama Masjid v Delhiju.
Krave, ki so za hindujce svete, so zaklali v njihovih templjih. Prepovedal je celo praznovanja hindujskih festivalov, kot sta Holi in Diwali. Presenetljivo so Rajputi ostali neme priče Aurangzebovega zatiranja. Shivaji, veliki Marathski bojevnik je bil edini hindujski kralj, ki je aktivno nasprotoval Aurangzebu. Številni vladarji Rajputa so bili zaposleni v cesarski mogulski vojski. To je bila pametna ureditev za Rajpute, saj so brez izgube obraza ali naslova poveljevali ogromnim vojskam za Mughale.
JODHPUR JUMBLE: Leta 1678 je bil Jaswant Singh Rathore iz Marwarja (Jodhpur) ubit med bojem proti Afganistancem na severozahodni meji. Njegov edini sin je umrl v isti bitki. Marwarjev prestol je tako ostal prazen. Edino upanje je ležalo na dveh maharani, ki sta bili obe noseči. Ko je v Marwarju videl prazen prestol, je Aurangzeb izkoristil priložnost in za dediča imenoval bratranca pokojnega maharaje.
Lokalno prebivalstvo je bilo ogorčeno, saj je vedelo, da so kraljice noseče. Na srečo se je eni od kraljic rodil deček. Plemiči so zaprosili Aurangzeba, naj dečka prizna za kralja. Strinjal se je, vendar pod pogojem, da bo dojenček vzgojen kot musliman. Durgadas, stari vernik kraljeve družine, ki je vodil Rajputovo delegacijo, da je vložil peticijo, je tiho odpeljal mladoletnega maharadžo s peščico privržencev nazaj v Jodhpur. Mladi deček je bil oblečen kot dojenček maharaja in spremljevalke so se mu pridružile. Kot so se bali, so lažnega maharadža in spremljevalce aretirali in odpeljali v mogulski harem.
Ko je bil Aurangzeb obveščen, da je pravi maharaja pobegnil, tega ni hotel verjeti. Resnica se je končno pokazala leta pozneje, ko je bil princ Marwar zaročen s princeso iz Mewarja (Udaipur). Medtem ko je Aurangzebova vladavina spodbujala nezadovoljstvo, je v svojem privatnem življenju lahko nadzoroval vsa nesoglasja. Najpomembnejše med njimi sta bila upora Jata in Marata. Shivajijeva gverilska taktika je bila vir velike frustracije in Mugal je omalovaževal Marato z vzdevkom "gorska podgana". Čeprav je bilo Aurangzebovo cesarstvo največje od vseh Mugalov, se je tudi zdelo, da je čakalo na njegovo smrt. Ko je umrl, je bil star 89 let, preživel je svoje brate in sestre ter nekatere svoje otroke in vnuke. Za seboj je pustil navodila, naj denar, zaslužen s čepicami, ki jih je izdeloval, uporabijo za njegove posmrtne obrede.
V popolnem nasprotju s svojimi predniki ni dal zgraditi nobene grobnice zase. tako leži pokopan v majhni, zaspani vasici na poti do jam Ellora blizu Aurangabada. Le nekaj muslimanskih romarjev pride vsako leto moliti na njegov grob, ki je na prostem in porasel s travo. Zadnji izmed velikih Mughalov, Aurangzeb, je vladal Indiji s fanatično vnemo. V zadnjih dneh je spoznal, da je zasejal seme nezadovoljstva, in zapisal: »Prišel sem sam in grem kot tujec. Ne vem, kdo sem ali po kaj sem prišel. Nasledniki, ki bodo prišli na oblast, bodo za seboj pustili le žalost. Za menoj vidim samo kaos."
Konec Imperija
Z Aurangzebovo smrtjo je mogalsko cesarstvo razpadlo. V vsakem obdobju so bile krvave bitke za oblast. Aurangzebov sin Muazzam je zdržal na oblasti le pet let. Sledili so razuzdani kralji, ki niso mogli zadržati zunanjih sovražnikov. Nekako je Mohammad Shah Rangeela (The Colorful) preživel trideset let. Ko je Nadir Shah s Perzijci prišel pleniti Delhi, ga je sprejel na vratih utrdbe Delhi in ga je sam postavil na prestol. Nadir Shah je zasegel Delhi in palačam odvzel zlato in srebro. Ko se je vrnil v Perzijo, je s seboj nosil pavji prestol. Njegova karavana je bila tako polna plena, da so sloni in kamele, ki so nosili plen, lahko prehodili le štiri kilometre na dan. Moč slave mogulskega cesarstva, tako očitna v njegovem nakitu, marmornih palačah in grobnicah, intarziranih s poldragi kamni, se je končalo s smrtjo Bahadur Shaha Zafarja, zadnjega mogulskega cesarja, ki so ga Britanci leta 1857 zaprli in izgnali v Burmo.
Sveče se prižigajo v spomin na Mumtaz Mahal na njeni grobnici pri Taj Mughals, ki je nekoč nadzoroval po dolžini in širini Indije, zdaj pa je bila skrčena na meje obzidja Rdeče utrdbe. Zunaj obzidja so bili Britanci novi osvajalci. Zadnji mogulski cesar, ki je vladal Indiji, je bil Bahadur Shah Zafar. Leta 1857 je postal simbolni vodja upora proti Britancem. To je bil zadnji utrip ugašajoče svetilke imperija.
Britanci so ga zaprli in izgnali v Rangun v Burmi. Tam je umrl, zlomljen od žalosti. Pesnik je o njem zapisal: »V življenju sem imel tako slabo usodo, da nisem mogel dobiti dveh jardov zemlje v svojem lastnem imperiju za svoj pokop«.
Britanci so njegove tri sinove obsodili na smrt z obešenjem. Mogočna dinastija Mugalov, ki je vladala Hindustanu skoraj tristo let, se je tako končala.
Med obiskom strica je na njegovem vrtu po naključju srečal Hira Bai, stričevo priležnico. Neustavljivo se je zaljubil v njo in je imel z njo burno afero, a je kmalu zatem umrla. Aurangzeb je potreboval eno leto, da je prebolel njeno smrt.
Aurangzeb je vladal svojemu imperiju na podlagi šeriata, ortodoksnega muslimanskega verskega zakona. Zapustil je pot verske strpnosti, ki so se je držali njegovi predniki, in ponovno uvedel džizijo (verski davek) za nemuslimane. Ustavil je gradnjo novih templjev, uničil pomembne hindujske templje, kot so Somnath v Gudžaratu, Vishwanath v Varanasiju in Keshav Rai v Mathuri. Polomljeni kipi hindujskih bogov in boginj so bili nato uporabljeni kot temelj mošeje Jama Masjid v Delhiju.
Krave, ki so za hindujce svete, so zaklali v njihovih templjih. Prepovedal je celo praznovanja hindujskih festivalov, kot sta Holi in Diwali. Presenetljivo so Rajputi ostali neme priče Aurangzebovega zatiranja. Shivaji, veliki Marathski bojevnik je bil edini hindujski kralj, ki je aktivno nasprotoval Aurangzebu. Številni vladarji Rajputa so bili zaposleni v cesarski mogulski vojski. To je bila pametna ureditev za Rajpute, saj so brez izgube obraza ali naslova poveljevali ogromnim vojskam za Mughale.
JODHPUR JUMBLE: Leta 1678 je bil Jaswant Singh Rathore iz Marwarja (Jodhpur) ubit med bojem proti Afganistancem na severozahodni meji. Njegov edini sin je umrl v isti bitki. Marwarjev prestol je tako ostal prazen. Edino upanje je ležalo na dveh maharani, ki sta bili obe noseči. Ko je v Marwarju videl prazen prestol, je Aurangzeb izkoristil priložnost in za dediča imenoval bratranca pokojnega maharaje.
Lokalno prebivalstvo je bilo ogorčeno, saj je vedelo, da so kraljice noseče. Na srečo se je eni od kraljic rodil deček. Plemiči so zaprosili Aurangzeba, naj dečka prizna za kralja. Strinjal se je, vendar pod pogojem, da bo dojenček vzgojen kot musliman. Durgadas, stari vernik kraljeve družine, ki je vodil Rajputovo delegacijo, da je vložil peticijo, je tiho odpeljal mladoletnega maharadžo s peščico privržencev nazaj v Jodhpur. Mladi deček je bil oblečen kot dojenček maharaja in spremljevalke so se mu pridružile. Kot so se bali, so lažnega maharadža in spremljevalce aretirali in odpeljali v mogulski harem.
Ko je bil Aurangzeb obveščen, da je pravi maharaja pobegnil, tega ni hotel verjeti. Resnica se je končno pokazala leta pozneje, ko je bil princ Marwar zaročen s princeso iz Mewarja (Udaipur). Medtem ko je Aurangzebova vladavina spodbujala nezadovoljstvo, je v svojem privatnem življenju lahko nadzoroval vsa nesoglasja. Najpomembnejše med njimi sta bila upora Jata in Marata. Shivajijeva gverilska taktika je bila vir velike frustracije in Mugal je omalovaževal Marato z vzdevkom "gorska podgana". Čeprav je bilo Aurangzebovo cesarstvo največje od vseh Mugalov, se je tudi zdelo, da je čakalo na njegovo smrt. Ko je umrl, je bil star 89 let, preživel je svoje brate in sestre ter nekatere svoje otroke in vnuke. Za seboj je pustil navodila, naj denar, zaslužen s čepicami, ki jih je izdeloval, uporabijo za njegove posmrtne obrede.
V popolnem nasprotju s svojimi predniki ni dal zgraditi nobene grobnice zase. tako leži pokopan v majhni, zaspani vasici na poti do jam Ellora blizu Aurangabada. Le nekaj muslimanskih romarjev pride vsako leto moliti na njegov grob, ki je na prostem in porasel s travo. Zadnji izmed velikih Mughalov, Aurangzeb, je vladal Indiji s fanatično vnemo. V zadnjih dneh je spoznal, da je zasejal seme nezadovoljstva, in zapisal: »Prišel sem sam in grem kot tujec. Ne vem, kdo sem ali po kaj sem prišel. Nasledniki, ki bodo prišli na oblast, bodo za seboj pustili le žalost. Za menoj vidim samo kaos."
Konec Imperija
Z Aurangzebovo smrtjo je mogalsko cesarstvo razpadlo. V vsakem obdobju so bile krvave bitke za oblast. Aurangzebov sin Muazzam je zdržal na oblasti le pet let. Sledili so razuzdani kralji, ki niso mogli zadržati zunanjih sovražnikov. Nekako je Mohammad Shah Rangeela (The Colorful) preživel trideset let. Ko je Nadir Shah s Perzijci prišel pleniti Delhi, ga je sprejel na vratih utrdbe Delhi in ga je sam postavil na prestol. Nadir Shah je zasegel Delhi in palačam odvzel zlato in srebro. Ko se je vrnil v Perzijo, je s seboj nosil pavji prestol. Njegova karavana je bila tako polna plena, da so sloni in kamele, ki so nosili plen, lahko prehodili le štiri kilometre na dan. Moč slave mogulskega cesarstva, tako očitna v njegovem nakitu, marmornih palačah in grobnicah, intarziranih s poldragi kamni, se je končalo s smrtjo Bahadur Shaha Zafarja, zadnjega mogulskega cesarja, ki so ga Britanci leta 1857 zaprli in izgnali v Burmo.
Sveče se prižigajo v spomin na Mumtaz Mahal na njeni grobnici pri Taj Mughals, ki je nekoč nadzoroval po dolžini in širini Indije, zdaj pa je bila skrčena na meje obzidja Rdeče utrdbe. Zunaj obzidja so bili Britanci novi osvajalci. Zadnji mogulski cesar, ki je vladal Indiji, je bil Bahadur Shah Zafar. Leta 1857 je postal simbolni vodja upora proti Britancem. To je bil zadnji utrip ugašajoče svetilke imperija.
Britanci so ga zaprli in izgnali v Rangun v Burmi. Tam je umrl, zlomljen od žalosti. Pesnik je o njem zapisal: »V življenju sem imel tako slabo usodo, da nisem mogel dobiti dveh jardov zemlje v svojem lastnem imperiju za svoj pokop«.
Britanci so njegove tri sinove obsodili na smrt z obešenjem. Mogočna dinastija Mugalov, ki je vladala Hindustanu skoraj tristo let, se je tako končala.
