Nikoli nisem srečal človeka, za katerega ne bi mogel trditi, da je lep.
Vsak človek je v neki točki svojega življenja lep. Ponavadi v različni meri. Nekateri so fletni, ko so dojenčki, niso pa čedni, ko odrastejo, mogoče pa se jim lepota povrne v starosti. Ali pa so debeli, imajo pa lep obraz. Ali pa imajo noge na O, a čudovito telo. Ali pa vidiš izjemno lepotico, ki nima joškov.
Ali prekrasnega moškega, ki ima majhnega saj-veste-kaj. Nekateri mislijo, da se lepim ljudem bolje godi, v resnici pa je cel kup različnih možnosti. Če ste lepi, imate mogoče kurje možgane. Če niste lepi, mogoče nimate kurjih možganov, zato je vse skupaj odvisno od kurjih možganov in od lepote. Velikosti lepote. In kurjih možganov.
Kar naprej se slišim, kako govorim: .Ta in ta je lepotica!. Ali: .Ta in ta je lepotec!. Ali: .Kakšna lepotica!. Vendar nikoli ne vem, o čem govorim. Resnično ne vem, kaj je lepota, kaj šele, kaj je lepotica. Zaradi tega sem v čudnem položaju, ker slovim po tem, da kar naprej ponavljam .ta je lepotica.
in .tista je lepotica.. Nekoč je vse leto pisalo v vseh časopisih, da bo imel moj naslednji film naslov Lepotice. Reklama je bila super, ampak potem se nikakor nisem mogel odločiti, kdo naj nastopi v filmu. Če niso vsi ljudje lepi, potem ni lep nihče, zato nisem hotel namigovati, da so ljudje v tem filmu lepi, v drugih pa ne, in sicer samo zaradi naslova. Bilo bi hudo narobe.
.Lepotice. in .lepotci. mi niso tako zelo všeč. Raje imam Govorce. Ljudje, ki dobro govorijo, se mi zdijo lepi, ker ljubim dobre pogovore. Že sama beseda pove, zakaj imam Govorce raje od Lepotcev, zakaj snemam več zvoka kot filmov. Pa ne .čvekanja.. Govorci nekaj počnejo. Lepotci nekaj so. Kar ni nujno slabo, le da ne vem, kaj so. Bolj zabavno je biti z ljudmi, ki nekaj počnejo.
Ko sem naslikal svoj avtoportret, nisem naslikal nobenih mozoljev, in tako je tudi prav. Mozolji so začasno stanje in nimajo nič s tem, kakšni ste v resnici. Vedno izpustite vse pomanjkljivosti, ker niso del lepe slike, ki bi jo radi ustvarili.
Kadar je nekdo v svojem času zelo lep in je njegov videz resnično moderen, potem pa se časi in okusi spremenijo in mine deset let, bo ta človek, če ničesar ne spreminja in dobro skrbi zase, še vedno lep.
Lepotice na fotografijah so drugačne od lepotic, ki jih vidiš v živo. Verjetno je težko biti fotomodel, ker hočeš biti podoben svoji fotografiji, a ne moreš nikoli biti videti takšen. In zato začneš posnemati fotografijo. Fotografija ponavadi poudari polovično drugo dimenzijo. (Filmi poudarijo celotno drugo dimenzijo. Magnetizem na zaslonu je skrivnost – če bi lahko odkril, kaj natančno to je in kako ga ustvariti, bi imel resnično dober izdelek, ki bi ga lahko prodajal. A ne moreš ugotoviti niti tega, ali ga kdo ima, dokler ga v resnici ne vidiš na zaslonu. Da bi to odkril, moraš delati poskusne posnetke.)
Redki lepi ljudje so tudi Govorci, a nekaj jih je.
Filozofija Andyja Warhola
Vsak človek je v neki točki svojega življenja lep. Ponavadi v različni meri. Nekateri so fletni, ko so dojenčki, niso pa čedni, ko odrastejo, mogoče pa se jim lepota povrne v starosti. Ali pa so debeli, imajo pa lep obraz. Ali pa imajo noge na O, a čudovito telo. Ali pa vidiš izjemno lepotico, ki nima joškov.
Ali prekrasnega moškega, ki ima majhnega saj-veste-kaj. Nekateri mislijo, da se lepim ljudem bolje godi, v resnici pa je cel kup različnih možnosti. Če ste lepi, imate mogoče kurje možgane. Če niste lepi, mogoče nimate kurjih možganov, zato je vse skupaj odvisno od kurjih možganov in od lepote. Velikosti lepote. In kurjih možganov.
Kar naprej se slišim, kako govorim: .Ta in ta je lepotica!. Ali: .Ta in ta je lepotec!. Ali: .Kakšna lepotica!. Vendar nikoli ne vem, o čem govorim. Resnično ne vem, kaj je lepota, kaj šele, kaj je lepotica. Zaradi tega sem v čudnem položaju, ker slovim po tem, da kar naprej ponavljam .ta je lepotica.
in .tista je lepotica.. Nekoč je vse leto pisalo v vseh časopisih, da bo imel moj naslednji film naslov Lepotice. Reklama je bila super, ampak potem se nikakor nisem mogel odločiti, kdo naj nastopi v filmu. Če niso vsi ljudje lepi, potem ni lep nihče, zato nisem hotel namigovati, da so ljudje v tem filmu lepi, v drugih pa ne, in sicer samo zaradi naslova. Bilo bi hudo narobe.
.Lepotice. in .lepotci. mi niso tako zelo všeč. Raje imam Govorce. Ljudje, ki dobro govorijo, se mi zdijo lepi, ker ljubim dobre pogovore. Že sama beseda pove, zakaj imam Govorce raje od Lepotcev, zakaj snemam več zvoka kot filmov. Pa ne .čvekanja.. Govorci nekaj počnejo. Lepotci nekaj so. Kar ni nujno slabo, le da ne vem, kaj so. Bolj zabavno je biti z ljudmi, ki nekaj počnejo.
Ko sem naslikal svoj avtoportret, nisem naslikal nobenih mozoljev, in tako je tudi prav. Mozolji so začasno stanje in nimajo nič s tem, kakšni ste v resnici. Vedno izpustite vse pomanjkljivosti, ker niso del lepe slike, ki bi jo radi ustvarili.
Kadar je nekdo v svojem času zelo lep in je njegov videz resnično moderen, potem pa se časi in okusi spremenijo in mine deset let, bo ta človek, če ničesar ne spreminja in dobro skrbi zase, še vedno lep.
Lepotice na fotografijah so drugačne od lepotic, ki jih vidiš v živo. Verjetno je težko biti fotomodel, ker hočeš biti podoben svoji fotografiji, a ne moreš nikoli biti videti takšen. In zato začneš posnemati fotografijo. Fotografija ponavadi poudari polovično drugo dimenzijo. (Filmi poudarijo celotno drugo dimenzijo. Magnetizem na zaslonu je skrivnost – če bi lahko odkril, kaj natančno to je in kako ga ustvariti, bi imel resnično dober izdelek, ki bi ga lahko prodajal. A ne moreš ugotoviti niti tega, ali ga kdo ima, dokler ga v resnici ne vidiš na zaslonu. Da bi to odkril, moraš delati poskusne posnetke.)
Redki lepi ljudje so tudi Govorci, a nekaj jih je.
Filozofija Andyja Warhola
