- Buenos Aires, Argentina, 1950:
1. Argentina
2. ZDA
3. Čile
Mednarodna košarkarska zveza (FIBA) je na kongresu med olimpijskimi igrami leta 1948 v Londonu odločila, da bo med olimpijskim premorom organizirala svetovna prvenstva. Organizacijo prvega srečanja najboljših reprezentanc sveta je sprejela Argentina in tako je Buenos Aires med 22. oktobrom in 3. novembrom 1950 gostil prvo košarkarsko svetovno prvenstvo.
FIBA je število udeleženk omejila na deset, najboljše tri reprezentance zadnjih olimpijskih iger, gostiteljico prvenstva ter po dve reprezentanci Azije, Evrope in Južne Amerike. Med udeleženkami SP je bila po odpovedi vseh azijskih moštev tudi Jugoslavija, ki jo je vodil trener Nebojša Popovič. Jugoslovani so po porazih proti Ekvadorju, Čilu ter Peruju zaradi političnih razlogov zavrnili tekmo s Španijo in tekmovanje brez zmage končali na zadnjem mestu.
Prvi svetovni prvaki so postali košarkarji Argentine, ki so premagali vse nasprotnike, drugo mesto so zasedli Američani, bronasto kolajno pa so osvojili Čilenci, ki so imeli v svojih vrstah tudi najboljšega strelca prvega SP Rufina Bernedo.
- Rio de Janeiro, Brazilija, 1954:
1. ZDA
2. Brazilija
3. Filipini
Štiri leta po premieri je SP gostila Brazilija. Po prvotnem načrtu bi moral SP 1954 organizirati Sao Paulo, a jo je prirediteljem zagodlo vreme. Močno deževje je poškodovalo streho tamkajšnje Palače športov, tako da se je dvanajsterica reprezentanc preselila v Rio de Janeiro. Med nastopajočimi je bila tudi reprezentanca Jugoslavije, v kateri sta bila tudi Slovenca Bogdan Mueller in Boris Kristančič. Jugoslavija je premagala Peru, izgubila pa proti Urugvaju, Franciji, Čilu in Paragvaju ter osvojila predzadnje mesto.
Ker Argentinci niso branili naslova svetovnih prvakov, je bilo že pred prvenstvom jasno, da se bodo na svetovni prestol zavihtela nova imena. Vrh so zasedli podprvaki prvega prvenstva Američani, drugo mesto so osvojili gostitelji, tretje pa Filipinci.
- Santiago, Čile, 1959:
1. Brazilija
2. ZDA
3. Čile
Na SP v Čilu je nastopilo dvanajst reprezentanc, med katerimi pa ni bilo jugoslovanske. Prvič je na prvenstvu nastopila Sovjetska zveza in na nogometnem igrišču v Santiagu premagala kasnejšo zmagovalko Brazilijo. Zlato kolajno so osvojili Brazilci, srebro so si priigrali branilci naslova Američani, z bronom pa so se okitili gostitelji.
Med posamezniki so izstopali Juan Vicens, Wlamir Marques in Gerome Viadal, sicer tudi najboljši strelci turnirja.
- Rio de Janeiro, Brazilija, 1963:
1. Brazilija
2. Jugoslavija
3. Sovjetska zveza
Po devetih letih je SP vnovič gostila Brazilija. Po prvotnem načrtu bi turnir sicer morali gostiti Filipini, a je v zadnjem trenutku prišlo do političnih nesoglasji, zaradi katerih Filipinci niso smeli sodelovati na prvenstvu.
Na drugem prvenstvu v Braziliji je sodelovalo trinajst reprezentanc, osem ameriških in štiri evropske. Zlato kolajno so si priigrali košarkarji Brazilije, ki so premagali Jugoslavijo, Sovjetsko zvezo, ZDA in Francijo. Glavna zvezdnika prvenstva sta postala Amaury Pasos in Wlamir Marques.
Srebrne kolajne so okoli vratu obesili Jugoslovanom, med katerimi sta bila tudi Vital Eiselt in Ivo Daneu. Jugoslovani so premagali Perujce, Japonce, Portoričane, Američane, Italijane, Francoze in Sovjete, izgubili pa le proti kasnejšim svetovnim prvakom.
- Montevideo, Urugvaj, 1967:
1. Sovjetska zveza
2. Jugoslavija
3. Brazilija
Po prvenstvih v Argentini, Braziliji in Čilu je FIBA organizacijo SP zaupala še eni južnoameriški reprezentanci, Urugvaju. Leto prej so v počastitev 35. obletnice FIBA v Čilu organizirali svetovni pokal, na katerem je prvo mesto osvojila Jugoslavija, pred ZDA in Sovjetsko zvezo.
Na "pravem" prvenstvu sta se v nizkih zimskih temperaturah v Urugvaju najbolje znašli Sovjetska zveza in Jugoslavija, uspešnejša je bila Sovjetska zveza, ki je prejela pokal Jamesa Naismitha, ustanovitelja košarke. Za svetovne prvake so tedaj igrali Vladimir Andrejev, Sergej Belov, Tino Lepmez, Jaak Lipso, Aleksander Travin, Rudolf Njesterov, Modestas Paulauskas, Anatoli Polivoda, Prit Tomson, Surab Sakandelidse, Jurij Selčov in Genadij Volnov.
Srebro so si priigrali Jugoslovani, ki so pod vodstvom Ranka Žeravice premagali Mehiko, Italijo, Poljsko, Brazilijo, Argentino, ZDA in izgubili proti Urugvaju ter SZ. Barve svetovnih podprvakov sta branila tudi Borut Bassin in Ivo Daneu.
- Ljubljana, Jugoslavija, 1970:
1. Jugoslavija
2. Brazilija
3. Sovjetska zveza
Po petih svetovnih prvenstvih v Južni Ameriki se je tedaj že dodobra uveljavljeno tekmovanje preselilo v Evropo, čast organizacije prestižnega prvenstva je doletela Jugoslavijo, ki je gostitev najboljših košarkarjev zaupala Ljubljani.
Prvenstva se je udeležilo dvanajst reprezentanc, vodilno vlogo pa je odigrala gostiteljica, ki se je ob glasni podpori domačih gledalcev v dvorani Tivoli povzpela na svetovni prestol. Jugoslovani so suvereno opravili vlogo favorita, premagali Italijo, Brazilijo, Češkoslovaško, Urugvaj in ZDA ter izgubili le proti Sovjetski zvezi. Manjši spodrsljaj jih ni oddaljil od boja za zlato kolajno, ki so si jo priborili z zmagami nad Brazilijo, Italijo in ZDA.
- San Juan, Caguas, Ponce, Portoriko, 1974:
1. Sovjetska zveza
2. Jugoslavija
3. ZDA
Po prvem prvenstvu na stari celini se je srečanje najboljših reprezentanc sveta preselilo na eksotične Antile, na svetovni prestol pa se je še tretjič zapored zavihtela evropska ekipa. Branilci naslova Jugoslovani in gostitelji prvenstva Portoričani so se uvrstili neposredno v četrtfinale, ostalih dvanajst reprezentanc pa se je borilo za šest prostih mest med najboljšo osmerico.
Za prvo mesto sta se v finalu udarili Jugoslavija in Sovjetska zveza, boljši pa so bili Sovjeti, pri katerih sta izstopala Alekdander Belov in Aleksander Salikov. V najboljšo peterko so bili poleg Belova in Salikova izbrani še Vinko Jelovac, Wayne Brabender in Alejandro Urgelles.
ZDA so v Portoriko poslale najmlajšo in najmanj izkušeno ekipo, ki pa je najboljšima evropskima reprezentanca pošteno zagrenila naskok na vrh.
- Manila, Filipini, 1978:
1. Jugoslavija
2. Sovjetska zveza
3. Brazilija
Tako kot štiri leta prej v Portoriku, sta se tudi na Filipinih država gostiteljica in branilka naslova uvrstili neposredno v drugi del tekmovanja, kjer so se Filipinom in Sovjetski zvezi pridružile še Jugoslavija, Brazilija, ZDA, Kanada, Italija in Avstralija.
Z desetimi zaporednimi zmagami so se do zlate kolajne prebili Jugoslovani, med katerimi so izstopali Dražen Dalipagič, Dragan Kičanovič in Krešimir Čosič, v zmagovalnem moštvu pa je bil takrat komaj 21-letni Peter Vilfan. Jugoslovanska reprezentanca je v finalu premagala Sovjetsko zvezo (105:92), bronasto kolajno pa si je priigralo moštvo Brazilije.
- Cali, Bogota, Medellin, Bucurama, Cucuta, Kolumbija, 1982:
1. Sovjetska zveza
2. ZDA
3. Jugoslavija
Kolumbijska reprezentanca se do leta 1982 ni nikoli udeležila svetovnega prvenstva, a ji je FIBA vseeno zaupala organizacijo devetega zaključnega turnirja najboljših moštev sveta. Domača ekipa se ni mogla dostojno kosati s Sovjetsko zvezo, ZDA, Jugoslavijo, Španijo, Avstralijo in Kanado in je tekmovanje končala na dnu razpredelnice.
Potem ko sta se na svetovnem prestolu od leta 1967 izmenjevali reprezentanci Sovjetske zveze in Jugoslavije, je SP v Kolumbiji znova pripadlo Sovjetom. V dvoboj najboljših evropskih reprezentanc so se vmešali še Američani, ki so na jug poslali kakovostno moštvo na čelu z Glennom Riversom, Antoinom Carrom in Jimom Thomasom. V finalu so bili reprezentanti Sovjetske zveze za točko boljši od Američanov (95:94), v tekmi za tretje mesto pa je moštvo Jugoslavije, v katerem je bil tudi Peter Vilfan, s 119:117 premagalo Španijo.
- Madrid, Barcelona, Zaragoza, Ferrol, Malaga, Tenerife, Španija, 1986:
1. ZDA
2. Sovjetska zveza
3. Jugoslavija
Ob jubilejnem desetem prvenstvu se je SP po šestnajstih letih vrnilo v Evropo in postreglo z največjim številom sodelujočih reprezentanc in kakovostnimi ekipami. Med štiriindvajsetimi državami udeleženkami je šesterica na SP nastopila prvič (Grčija, Nizozemska, Zvezna republika Nemčija, Angola, Nova Zelandija, Malezija). Po več kot treh desetletjih je na svetovni prestol spet stopilo moštvo ZDA, do finala pa je izgubilo le tekmo proti Argentini.
V finalu so Sovjeti Američane pošteno namučili, minuto pred koncem je vodstvo ZDA znašalo le eno točko. Drugo zlato kolajno v zgodovini svetovnih prvenstev je ZDA prinesel Kenny Smith.
Najboljši strelec prvenstva je bil Grk Nikos Gallis (33,7 točke na tekmo), najboljši podajalec Argentinec Miguel Cortijo, bloker Jugoslovan Stojko Vrankovič, najboljši skakalec pa Brazilec Gerson Victalino.
- Buenos Aires, Santa Fe, Rosario, Villa Ballesta, Cordoba, Salta, Argentina, 1990:
1. Jugoslavija
2. Sovjetska zveza
3. ZDA
Enajsto SP se je po štirih desetletjih vrnilo na prvo prizorišče v Argentino. ZDA so v Južno Ameriko poslale moštvo, ki je bilo daleč od sanjskega, čeprav so ga sestavljali tudi NBA-jevci Alonzo Mourning, Kenny Anderson in Billy Owens. Zato pa je bila reprezentanca Jugoslavije ena najmočnejših v zgodovini. Dražen Petrovič, Velimir Perasovič, Zoran Čutura, Toni Kukoč, Žarko Paspalj, Jure Zdovc, Željko Obradovič, Radislav Čurčič, Vlade Divac, Arijan Komazec, Zoran Jovanovič in Zoran Savič so po spodrsljaju proti Portoriku v predtekmovanju (75:82) v velikem slogu premagali Venezuelo, Angolo, Brazilijo, ZDA, Grčijo in dvakrat Sovjetsko zvezo.
Portoričani so po zmagi nad Jugoslavijo v predtekmovanju ciljali na sam vrh, a se spodtaknili na zadnjih dveh ovirah. V polfinalu so klonili proti Sovjetski zvezi (82:98), v tekmi za tretje mesto pa morali priznati premoč ZDA (105:107).
- Toronto, Hamilton, Kanada, 1994:
1. ZDA
2. Rusija
3. Hrvaška
Prvenstvo v Kanadi je bilo v številnih pogledih nekaj posebnega. V Torontu je tekme SP gostila dvorana za baseball Skydome, ki so jo preuredili v košarkarsko dvorano z za SP rekordnimi 32.616 sedeži. Po premieri na olimpijskih igrah 1992 v Barceloni so Američani tudi na SP poslali košarkarje iz severnoameriške lige NBA. V "sanjskem moštvu 2" sicer ni bilo Michaela Jordana, severne sosede pa so navduševali Alonzo Mourning, Dominique Wilkins, Dan Majerle, Reggie Miller, Mark Price in Shaquille O'Neal. Ekipa selektorja Dona Nelsona je kot za šalo premagala Španijo, Kitajsko, Brazilijo, Avstralijo, Portoriko, Rusijo, Grčijo in v finalu s 46 točkami razlike še Rusijo (137:91).
Precej spremenjene so bile tudi evropske ekipe. Zaradi razpada Sovjetske zveze in SFR Jugoslavije so na SP nastopile nove države, Srbi in Črnogorci pa zaradi sankcij še niso smeli sodelovati med najboljšimi.
Drugo mesto so zasedli Rusi in tako osvojili prvo samostojno kolajno na SP, bron pa so osvojili Hrvati, ki so si leto po tragični smrti kapetana Dražena Petroviča leto priigrali prvo in doslej edino kolajno svetovnih prvenstev.
- Atene, Grčija, 1998:
1. Jugoslavija
2. Rusija
3. ZDA
Zaradi bojkota igralcev lige NBA so Američani v grško prestolnico poslali amatersko ekipo in prvenstvo postavili na nižjo raven. Kandidatov za odličja je bilo z oslabljenimi Američani več kot na zadnjih prvenstvih, za veliko vrnitev pa so po razpadu skupne države poskrbeli Jugoslovani, za katere so igrali le košarkarji Srbije in Črne gore. Dejan Bodiroga, Aleksandar Djordjevič, Željko Rebrača in soigralci, med katerimi pa ni bilo Vlada Divca, Zorana Saviča in Predraga Daniloviča, so pod taktirko Željka Obradoviča izgubili le tekmo predtekmovanja proti Italijanom, premagali pa Portoriko, Japonsko, Kanado, Grčijo, Argentino in po dvakrat Grčijo ter Rusijo.
V finalu so "plavi" po podaljšku premagali Rusijo (82:74), v tekmi za tretje mesto pa so bili Američani boljši od Litve (84:82).
- Indianapolis, ZDA, 2002:
1. Srbija in Črna gora
2. Argentina
3. Nemčija
SP 2002 se bo v zgodovino FIBA zapisalo kot prvo prvenstvo v domovini košarke in kot eno najzanimivejših. Pred začetkom prvenstva so se strokovnjaki strinjali, da se lahko več kot polovica sodelujočih moštev uvrsti v polfinale, večina pa se je spraševala, ali lahko domači zvezdniki prvenstvo zaključijo brez poraza. Odgovor so dobili že v zadnjem krogu predtekmovanja, ko so Američani izgubili proti kasnejšim finalistom Argentincem z 80:87. Poraz "sanjskega moštva" je pomenil konec niza 58 zmag ameriške reprezentance, ki se je v četrtfinalu pomerila s Srbijo in Črno goro in izgubila z 78:81 ter tako ostala brez boja za odličja.
V razburljivem finalu je reprezentanca Srbije in Črne gore po podaljšku premagala Argentino (84:77) in po razpadu skupne države drugič zapored postala svetovni prvak. V tekmi za tretje mesto je Nemčija premagala Novo Zelandijo (117:94).
Za najkoristnejšega igralca prvenstva je bil proglašen nosilec bronaste kolajne Dirk Nowitzki, v najboljšo peterko pa so bili izbrani še Emanuel Ginobili (Argentina), Predrag Stojakovič (ZR Jugoslavija), Pero Cameron (Nova Zelandija) in Yao Ming (Kitajska).
2006: Japonska (Saitama, Hamamatsu, Hirošima, Saporo, Sendai)
1. ŠPANIJA
2. GRČIJA
3. ZDA
Prvenstvo je šlo v zgodovino kot prvo, na katerem je nastopila tudi slovenska reprezentanca. (Znova) visokoleteče Američane z Jamesom, Wadeom in Anthonyjem so v polfinalu prizemljili Grki (101:95). Drugi polfinale se je končal s tesno zmago Špancev proti Argentincem (74:75).
V šestem evropskem finalu svetovnih prvenstev od leta 1950 so Španci prevladali in deklasirali Grke (47:70) kljub odsotnosti Pauja Gasola, ki si je pred tem poškodoval nart. Bron je za tolažbo pripadel Američanom. Za najboljšega igralca prvenstva je bil izbran Pau Gasol. V idealno peterko so se uvrstili še Jorge Garbajosa, Carmelo Anthony, Emanuel Ginobili in Theodoros Papaloukas.
MVP: Pau Gasol (Španija)
Najboljši strelci:
1. Yao Ming (Kitajska) 25,3
2. Dirk Nowitzki (Nemčija) 23,2
3. Pau Gasol (Španija) 21,3
4. Carlos Arroyo (Portoriko) 21,2
5. Larry Ayuso (Portoriko) 21,2
Postava turnirja: Pau Gasol (Španija), Jorge Garbajosa (Španija), Carmelo Anthony (ZDA), Manu Ginobili (Argentina), Theodoros Papaloukas (Grčija).
2010: Turčija (Carigrad, Ankara, Izmir, Kayseri)
1. ZDA
2. TURČIJA
3. LITVA
Drugič zapored je na svetovnem prvenstvu nastopila Slovenija, ki je po le enem porazu v skupinskem delu suvereno opravila z osmino finala proti Avstraliji (87:58), nato pa v četrtfinalu naletela na previsoko oviro Turčijo (95:68), za tem izgubila še dve tekmi in tekmovanje končala na osmem mestu.
Američani so se po 16 letih vrnili na svetovni vrh. V Turčijo so pripeljali pomlajeno ekipo z izjemno nadarjenimi košarkarji. Prvo ime je bil Kevin Durant, ki je igral sijajno in bil izbran za najboljšega posameznika turnirja. Odlično so igrali tudi gostitelji Turki, ki so presenetili z uvrstitvijo v finale, kjer pa so bili premočni Američani (81:64). Bron so prav tako presenetljivo osvojili Litovci.
MVP: Kevin Durant (ZDA)
Najboljši strelci:
1. Luis Scola (Argentina) 27,1
2. Kirk Penney (Nova Zelandija) 24,7
3. Kevin Durant (ZDA) 22,8
4. Carlos Delfino (Argentina) 20,6
5. Džianlian Ji (Kitajska) 20,2
Postava turnirja: Kevin Durant (ZDA), Luis Scola (Argentina), Linas Kleiza (Litva), Hedo Türkoglu (Turčija), Miloš Teodosić (Srbija).
2014: Španija (Madrid, Barcelona, Sevilla, Granada, Bilbao, Las Palmas)
1. ZDA
2. SRBIJA
3. FRANCIJA
Američani so bili tudi tokrat razred zase, saj so vse nasprotnike premagali za več kot 20 točk. V finalu so odpravili s Srbijo s 129:92. V boju za bron je Francija s 95:93 ugnala Litvo.
Slovenija je s štirimi zmagami v predtekmovanju in porazom proti Litvi zasedla drugo mesto v skupini, kar ji je v osmini finala prineslo Dominikansko republiko. To so odpravili z 71:61 in se drugič zapored uvrstili v četrtfinale svetovnega prvenstva. Naslednji nasprotniki so bili Američani, ki so bili pričakovano previsoka ovira. NBA-zvezdniki so slavili s 119:76.
Slovenija je s sedmim mestom prišla do svoje najboljše uvrstitve na svetovnih prvenstvih.
MVP: Kyrie Irving (ZDA)
Najboljši strelci:
1. J. J. Barea (Portoriko) 22,0
2. Andray Blatche (Filipini) 21,2
. Bojan Bogdanović (Hrvaška) 21,2
4. PauGasol (Španija) 20,0
5. LuisScola (Argentina) 19,5
Postava turnirja: Kyrie Irving (ZDA), Miloš Teodosić (Srbija), Nicolas Batum (Francija), Kenneth Faried (ZDA), Pau Gasol (Španija).
2019 - Kitajska (Peking)
V Pekingu se je zaključilo 18. svetovno prvenstvo. V finalu, ki ni ponudil košarkarskega spektakla, so Španci gladko odpravili Argentince (75:95).
Španci so do zlata prišli brez ene izgubljene tekme. Za Španijo je to druga zlata medalja na svetovnih prvenstvih po Tokiu 2006 in trinajsta na velikih tekmovanjih v tem tisočletju. Španski košarkarji so od evropskega prvenstva 2001 v Turčiji osvojili osem medalj na Eurobasketih (3 zlate, 2 srebrni, 3 bronaste), tri na olimpijskih igrah (2 srebrni, 1 bronasta) ter dve zlati na svetovnih prvenstvih.
Argentina je tretjič v zgodovini igrala v finalu svetovnega prvenstva. Na prvem leta 1950 v domačem Buenos Airesu je premagala ZDA, leta 2002 v Indianapolisu pa je morala priznati premoč reprezentanci Srbije in Črne gore.
1. Španija
2. Argentina
3. Francija
4. Avstralija
5. Srbija