Pri skrivanju identitete je tako pazljiv, da niti njegovi starši ne vedo, da je umetniška zvezda svetovnega ranga: že dvajset let živijo v iluziji, da je njihov sin zaposlen v gradbeništvu, kjer polaga keramične ploščice. Invader resnično polaga keramične ploščice, a tega ne počne kot gradbenik, temveč kot umetnik, in to načelno počne na skrivaj, zamaskiran, v urbanih okoljih, izključno ponoči, samoiniciativno ter brez dovoljenja lastnikov stavb ali lokalnih avtoritet. Vsaka ploščica, ki jo zacementira na izbrano javno površino, predstavlja en piksel grafične podobe, ki se je iz virtualnega preselila v resnično: ko like iz računalniških iger preseli v resničnost, jih »osvobaja«, tako kot nekako osvobaja tudi umetnost, saj jo namesto v galeriji predstavi na ulici.
Njegove umetnine so ustvarjene po vzoru kultne arkadne videoigre iz poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, imenovane Space Invaders (Vesoljski zavojevalci), od koder je umetnik črpal tudi navdih za svoj psevdonim. Tudi motivi njegovih umetnin se pogosto sklicujejo na zgodnja leta računalniških iger in na sorodne staroveške, »spikselirane« digitalne grafike. Sprva je Invader upodabljal predvsem osrednje like retro videoiger, ki jih imenuje »popolne ikone našega časa, v katerem so digitalne tehnologije kot srčni utrip našega sveta«, pozneje pa je nabor motivov razširil na različne ikonične, navadno popkulturne subjekte.
Potuje po vsem svetu in se ustavlja v mestih, kjer izvaja uličnoumetnostne intervencije, ki jim pravi »invazije«. Svoj pečat je pustil na številnih težko dosegljivih mestih, od Eifflovega stolpa prek kitajskega zidu do napisa Hollywood v Los Angelesu. Na prelomu tisočletja mu je uspelo nalepko »space invaderja« skrivaj zalepiti celo na Jacquesa Chiraca, takratnega predsednika Francije. Pravzaprav niti nebo niti morska gladina ne pomenita meje za njegove domiselne umetniške intervencije: pred leti je svoj mozaik z balonom poslal visoko v nebo – dobrih 35 kilometrov nad Zemljo, ustvarjal pa je tudi med potapljanjem na morskem dnu ob mehiški obali. Lokacij svojih invazij ne omejuje na metropole, zato lahko njegova dela najdemo tudi na ulicah bolj eksotičnih krajev, kot so denimo Mombasa, Katmandu in navsezadnje tudi Ljubljana.
Ljubljanske ulice je že drugič opremil s svojimi umetninami na pobudo Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), v katerem je do 18. maja na ogled tudi razstava njegovih del na papirju, ki gledalcu »prvič ponuja možnost, da začuti fragmentarnost, razpršenost in v globalnem in konceptualnem pogledu natančno izoblikovanost Invaderjeve umetniške ideje, s katero igrivo in duhovito omrežuje svet«.
Invader also makes mosaics using QR codes and stacks of Rubik's Cubes (with the latter typically installed indoors).